Kup strategij, reke pa ostajajo enako obremenjene

V Evropi je renaturacija rek in potokov v preteklih 20 letih postala množična, pravi Lidija Globevnik s fakultete za gradbeništvo in geodezijo, vendar je od 5000 projektov okoli 80 odstotkov neustreznih. Tudi pri nas je tako, ker reke urejajo le v pasu, ki je v državni lasti, ko voda poplavlja malo dlje, pa že sledi tožba. Nekaj pa je kljub temu jasno: betonska korita in zidovi ne omogočajo življenja rib.

Različne ribe za življenje potrebujejo različne razmere. Odrasel sulec se najbolje počuti v hitreje tekoči in čistejši vodi, njegove mladice pa potrebujejo mirnejšo vodo. Za uspešno populacijo migratornih vrst rib mora reka imeti primerna drstišča, vzrejna in prehranjevalna področja, razmere na vsakem od njih pa se razlikujejo. Krap ni tako izbirčen. To bo glavna ribja vrsta v spodnji Savi, ki je, kot pravijo ribiči, spremenjena v verigo jezer. Ribam, ki imajo rade hitreje tekočo vodo, ne pomagajo niti ustrezno urejene ribje steze. V njih se nekatere ribe celo ustavijo in tako postanejo lahek plen za kormorane.

Na vseh rekah je pomembno, da je struga razgibana, da imajo ribe skrivališča in tolmunčke za počitek. Pomembna je tudi obrežna vegetacija, ki varuje vodo pred pregrevanjem poleti, korenine pa so tudi dobra skrivališča pred plenilci in zaščita pred visokimi vodami.



Na ministrstvu za okolje in prostor so se lotili priprave novega načrta upravljanja voda (NUV), saj se pretekli iz 2016 prihodnje leto izteče. A naloge se ponavljajo, roki pa podaljšujejo. »Toliko smo zapletli, da ne bi nič naredili. Pravna določila se ne skladajo z izvedbo, konča se s tem, da ni denarja,« meni Mihael J. Toman z biotehniške fakultete. Tako imamo še vedno 60 odstotkov voda v dobrem stanju, 40 odstotkov pa v slabem ekološkem stanju. Globevnikova je še opozorila, da NUV niso izboljšali razmer nikjer v Evropi. »Samo merimo, ne povemo pa, kako slabšamo stanje reke in kaj bi morali storiti,« pravi Globevnikova.



Polona Pengal z zavoda Revivo je povedala, da so dosedanji posegi v reke obsežni in kompleksni. S projekti renaturacije jim poskušajo vrniti življenje, kar pa je težko, saj so to obsežni in dragi projekti, zato jih izvajajo le na kratkih razdaljah. »Danes so reke tako okrnjene, da je uspeh, če vsaj delček reke daje možnost za preživetje rib,« pravi Pengalova.



Toman se ne strinja z izrazom renaturacija ali po starem – vrnitev v staro stanje. Pogosto niti ne vemo, kako je bilo nekoč. Nekdanje gramoznice pa so, denimo, postale ptičji rezervati. Boljši izraz bi bil revitalizacija, pri tej pa moramo vedeti, kaj želimo doseči, samočistilnost vodnega sistema, prehodnost rib, ugodno stanje populacij ali kaj drugega. Skupna ugotovitev pa je, da stroka ni slišana.