»Imeli smo podobno zgodbo, le da nam je uspelo sodelovati v postopku od začetka in v tem preživeti. V primeru Anhovega je država sprejela zakon, da okoljevarstvena dovoljenja postanejo stalna in se ne odprejo po desetih letih,« je povedal Macerl in dodal, da se tudi v njihovem primeru s cementarno LaFarge težave ne bi končale, če ne bi evropska komisija Sloveniji naložila kazni.
Zaupanja ni več
Prebivalci ne zaupajo Salonitu, ki jih že leta zastruplja, da bo uredil vodovod, kot je treba.
Prebivalci ne zaupajo Salonitu, ki jih že leta zastruplja, da bo uredil vodovod, kot je treba.
Cementarne so težava po vsem svetu. Prva, ki je dobila dovoljenje za kurjenje odpadkov, je namreč bistveno bolj konkurenčna od drugih. Rešitev, da bi Slovenija prepovedala Salonitu kurjenje odpadkov, zaradi česar se je količina izpustov živega srebra povečala s šest na 60 kilogramov, je tako malo verjetna. Druga rešitev bi bila, če bi Evropa določila, da nimamo drugorazrednih državljanov, in pravila za cementarne izenačila s pravili za sežigalnice odpadkov. »Cementarne delajo ogromne dobičke, ob tem pa trdijo, da bi jih čiščenje izpustov ubilo, kar je debela laž,« je dejal Macerl in dodal, da se v Salonitu hvalijo, da so med najboljšimi cementarnami na svetu, zato se jim ne bi smelo biti težko prilagoditi nemškim standardom.
Delajo, kar jim dovolimo
Za to, kar je Salonit naredil okoliškim prebivalcem, bi v ZDA padle milijonske tožbe. »Predstavljajte si, da bi slovenska cementarna to delala v Avstriji. To bi tam uredili že zdavnaj. V Avstriji ne bi smeli delati tega, kar Avstrijci oziroma Italijani delajo pri nas. Delajo pa točno to, kar jim dovolimo. Nič jih ne omejujemo. Tudi ko je že vse dokazano, ni nihče kaznovan. Pri nas je politika tako na igli kapitala, da kar boli,« je opozoril Macerl.
Nekaj upanja, da se bo kljub vsemu kaj premaknilo, je podpora več gibanj, zgroženih je tudi 400 zdravnikov. Prebivalci v okolici Salonita in Eternita po poročilu NIJZ pijejo vodo iz Soče, ne iz kakega drugega neoporečnega vira. Vodovod poteka skozi industrijsko območje. V podjetjih so vedeli, da črpalke ne delujejo, že februarja 2019, županja občine Kanal ob Soči Tina Gerbec najpozneje maja 2019, zato je voda prihajala v vodovod kar iz črpališča Salonita. Prebivalci še vedno ne morejo do pogodbe, ki jo je županja sklenila leta 2018 s Salonitom za obnovo vodarne Močila in za kar naj bi Salonit namenil milijon evrov.
Nov vodovod
»Ne zaupamo podjetju, ki nas je zastrupljalo z azbestom, šestvalentnim kromom, živim srebrom in kemikalijami, ki je vedelo za okvaro črpalk in onesnaženje, pa ni nikogar obvestilo,« so poudarili prebivalci, povezani v civilno iniciativo Danes!, in dodali, da so črpalke popravili šele po pozivu NIJZ. »Kot bi pedofilu zaupali odprtje vrtca,« so dejali in zahtevali nov vir vode, ne Soče, in nov vodovod, zunaj industrijskega območja. Pod zahtevo so zbrali 600 podpisov, oporečno vodo pa je na pipe dobilo 1100 ljudi.
Krivdo za onesnaženje vode bodo po informacijah pripisali enemu od zaposlenih v Eternitu, čeprav vodovod ni imel povratnih ventilov in so za napake vedeli več kot leto in pol. Prebivalci sicer nimajo dovolj znanja za pravni boj s podjetjem, zato se bodo najverjetneje obrnili na državno tožilstvo. Tudi lastniki Salonita in Eternita morajo biti odgovorni. Pritisniti bo treba tudi na županjo, ki ni prisiljena uporabljati oporečne vode, občinski svet pa se počasi že prebuja.