Madrid najbrž brez presežka, selitev v Glasgow

V Madridu bi morali pogajalci iz 196 držav priti do dogovora o pravilih za izvajanje Pariškega podnebnega sporazuma iz leta 2015. To naj bi bil svetovni trg ogljika, nekaj podobnega, kar ima Evropska unija v sistemu trgovanja z emisijami, kjer bi države z manj izpusti lahko prodajale pravice tistim z več izpusti. A se je konferenca v Madridu zavlekla, podobno kot domala vse pred njo.

Za Čile, ki predseduje podnebni konferenci v Madridu, je pomembno mednarodno sodelovanje, na podlagi tega pa konkretni ukrepi in povečane ambicije držav, ki bi dejansko pripeljale do uspešne izvedbe določil Pariškega podnebnega sporazuma. Gloria Navarrete Pinto, ambasadorka Čila na Dunaju, je povedala, da Čile ponuja 45-odstotno zmanjšanje emisij do leta 2030, zaprtje termoelektrarn na premog in ureditev prometa do 2040, podnebno nevtralnost pa naj bi Čile dosegel do 2050, kot napoveduje tudi Evropska komisija. Od konference v Madridu pa pričakujejo dogovor o financiranju prilagajanja na podnebne spremembe v državah v razvoju. Gloria Pinto je opozorila, da je za uspešen boj s podnebnimi spremembami nujen davek na ogljik, a da je konsenz težko doseči.

»Sporočila podnebnih konferenc in tudi predstavitev evropskega zelenega dogovora so ambicije, in še enkrat ambicije. Na koncu pa so to le papirji, ki jim ne sledi ukrepanje,« pravi državni sekretar na MOP Marko Maver, ki je tudi ob podnebni konferenci »previdno optimističen«. »Bomo videli jutri,« je dodal.



Ovir za cilj do 2050, to je tudi za Slovenijo podnebna nevtralnost, je kar nekaj. Premog nima več prihodnosti, a treba bo najti zamenjavo za proizvodnjo tretjine slovenske elektrike. Za Slovenijo je zato pomemben tudi dogovor o socialno pravični preobrazbi premogovnih regij. »Imamo zagovornike jedrske energije in zagovornike obnovljivih virov energije, pa tudi močne nasprotnike obeh,« opozarja Maver, ki je kot največjo oviro omenil promet, pa tudi to, da bo treba bistveno bolje sodelovati z ministrstvi za infrastrukturo in kmetijstvo.

Albin Keuc iz Sloge je opozoril, da v svetovnih pogovorih ni svetovne solidarnosti, poleg tega smo nekoč načrtovali podnebne ukrepe za leto 2020, zdaj jih za 2050. »Kaj smo naredili, je vidno,« pravi Keuc.



Dopolnil ga je Primož Turnšek iz gibanja Mladi za podnebno pravičnost: »Človeštvo je v krizi, uničuje si osnove za preživetje«, pravi in dodaja, da sploh ne govorimo o prilagajanju na podnebne spremembe, čeprav bi se Ljubljana, če ničesar ne ukrenemo, do leta 2050 lahko segrela za osem stopinj Celzija. Opozoril je še na to, da neomejena rast ni mogoča in da je BDP kot merilo uspešnosti treba odpraviti. Poleg tega je nujno podnebje spraviti v izobraževanje.



»Rast porabe nafte je povsem skladna z rastjo emisij,« je dejal Andrej Gnezda iz Umanotere in opozoril, da trgovinski sporazumi delujejo v nasprotju s prizadevanji za zmanjšanje emisij. Tako je tudi Slovenija iz Brazilije, kjer požigajo deževne gozdove, uvozila 400.000 ton soje za živino. Številni prostotrgovinski sporazumi imajo tudi določila, da lahko investitorji v projekte tožijo države zaradi sprejete zakonodaje, ki omejuje dobičke. Tako so že vložene tožbe zoper Nizozemsko, ki želi zapreti premogovne elektrarne. Gnezda je še opozoril, da podnebni dogovori nimajo mehanizmov za kaznovanje držav, ki ne spoštujejo pravil.