Najprej je treba vedeti, koliko odpadkov sploh imamo

Sedanji sistem ravnanja z odpadki, zlasti pa z odpadno embalažo, ni v prid nikomur, so ugotavljali vsi po vrsti na prvem posvetu od petih o odpadkih. Ne vemo niti tega, koliko odpadkov se zbere pri nas, sistem ne omogoča načela proizvajalec plača in tudi ne pravičnega sistema podaljšane odgovornosti proizvajalca. Kar 80 odstotkov stroškov ravnanja s komunalno odpadno embalažo plačujejo gospodinjstva.



Minister za okolje in prostor Jure Leben se je ob številnih težavah na področju odpadkov odločil, da gredo na ministrstvu v pripravo posebnega zakona o odpadkih, nared naj bi bil do poletja. Na posvetu v državnem svetu se je zavzel za eno družbo za ravnanje z vsakim tokom odpadkov, zlasti embalažo, želi pa si tudi dokončno odločitev o sežigalnici. Poleti bodo odpravili prag 15 ton odpadne embalaže, za katero ni treba plačati embalažnine.

Za odstranitev kupov odpadne embalaže, ki so konec preteklega leta vznemirili javnost, so podpisali 35 tripartitnih pogodb za 10.800 ton, kar bo stalo 1,15 milijona evrov, je povedala Tanja Bolte Iz MOP. Po interventnem zakonu pa je država postala lastnica še 13.700 ton odpadne embalaže in 696 ton odpadnih sveč. Skupaj je za odstranitev odpadkov v proračunu predvidenih 2,4 milijona evrov.

Ni pravično

Kot je Jana Miklavčič povzela mnenje MOP, je prednost ene družbe za en snovni tok odpadkov to, da ni treba ustanoviti koordinacijskega telesa, sistem je bolj pregleden, nadzor pa preprostejši. Družbe za ravnanje z odpadno embalažo (Droe) so se, nasprotno, zavzele za ohranitev konkurence in vzpostavitev klirinške hiše, ki bi bdela nad celotnim sistemom. Darja Figelj iz Interseroha je opozorila, da v Sloveniji nimamo podatkov o količinah odpadkov, netransparenten sistem pa ne more biti pravičen. Skoraj vso nekomunalno embalažo ob tem reciklirajo, komunalne embalaže pa manj kot 30 odstotkov. Manjkajo standardi kakovosti odpadne embalaže, v njej je vsaj 30 odstotkov nečistoč, embalažnina pa je plačana za manj kot polovico embalaže. Zavzela se je, da na MOP v vse predpise vključijo transparentnost, pravičnost in odgovornost.



Goran Ambrož iz Dinos Droe, je dodal, da MOP določa deleže med Droe na podlagi količine odpadkov v prvem trimesečju. Če podjetje na trg da 10.000 ton embalaže, vendar le manjši del v prvih treh mesecih, lahko izračun za podjetje pokaže le 6000 ton. Za 4000 ton ni treba plačati, Droe pa jih morajo kljub temu prevzeti. Opozoril je, da bo tudi med 65 in 70 odstotkov interventno odpeljane odpadne embalaže končalo v sežigalnicah v tujini. Nekaj sortirnic loči dobrih 30.000 ton odpadkov, 72.200 ton pa jih gre v energijsko izrabo, ta pa se draži.

Plačujemo vsi

Podaljšana odgovornost proizvajalca bi morala pomeniti to, da proizvajalci plačajo vsaj 70 odstotkov stroškov ravnanja z izdelki, ko ti postanejo odpadek. Vendar so se pri nas, ko so v začetku tisočletja postavili še sedaj veljavni sistem, dogovorili, da bo odstotek obrnjen, je povedal Srečko Bukovec, direktor Slopaka. Tako pri nas gospodinjstva plačajo 70 odstotkov stroškov ravnanja z odpadno embalažo. Tako podaljšane odgovornosti ni mogoče izvajati, podjetja pa tudi niso podvržena načelu onesnaževalec plača.



Jaka Kranjc iz društva Ekologi brez meja je opozoril, da bo morala biti leta 2030 po evropskih predpisih vsa embalaža primerna za cenovno ugodno ponovno uporabo ali recikliranje. Švedska, ki sežge polovico odpadkov, bo imela težave s temi zahtevami, najnovejša danska sežigalnica pa je pred stečajem. Zato Kranjc meni, da je treba več narediti na preventivi, kar je prvo v hierarhiji ravnanja z odpadki, sežig in odlaganje sta zadnja. Predstavniki kmetov so opozorili, da bi lahko stroški plačevanja embalažnine pri večini presegli prihodke od države. V občinah pa opozarjajo, da so občani ozaveščeni, saj so v 15 letih počistili črna odlagališča in sprejeli sistem ločenega zbiranja odpadkov, zdaj pa jim volja pada zaradi novic, da se odpadki kopičijo in so težava. Poleg tega pa država še vedno stimulira potrošnjo.

Sežig imamo tudi doma

Predsednik državnega sveta, poleg MOP soorganizatorja posveta, Alojz Kovšca je bil vesel velike udeležbe, saj to potrjuje, da področje ravnanja z odpadki zadeva prav vse. Med drugim je poudaril neuravnoteženo porazdelitev odgovornosti, saj v sedanjem sistemu komunale nosijo precej več odgovornosti kot Droe. Glede sežigalnice pa se je vprašal: »Če je uspelo Dunaju, zakaj ne bi tudi nam?« Dober primer je Celje, kjer so za 19 milijonov evrov (pet milijonov evrov so stali filtri) zgradili edino toplarno na odpadke pri nas. Od takrat se je poraba plina v Celju zmanjšala s petih na 1,4 milijona kubičnih metrov, ogrevanje pa se je pocenilo. Marko Zidanšek, direktor Simbia, je zatrdil, da je tudi ravnanje z odpadki cenejše kot v Ljubljani, pa zaradi tega Simbio nima izgub kot ljubljanska Snaga.



Generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Sonja Šmuc je med drugim izpostavila potrebo po preprostem  ter stroškovno učinkovitem sistemu, lahko bi se tudi dogovorili za enotne barve pokrovov zabojnikov za vso državo. Pozvala je k temu, da nova ureditev ne ubije gospodarskega dela sistema, zato je pozvala k ustanovitvi strokovne delovne skupine.

Zeleno prinaša denar

​Predsednik Združenja centrov za ravnanje z odpadki Slovenije in prvi mož ljubljanske Snage Janko Kramžar je posvaril pred kopiranjem rešitev iz tujine. »Ne smemo pozabiti, da ima Slovenija le dva milijona prebivalcev,« je opozoril in dejal, da si pri nas  ne moremo privoščiti enakih podpornih in nadzornih sistemov, kot denimo v Nemčiji in v Franciji. Tudi Kramžar se je zavzel za eno Droe. Izboljšanje kakovosti odpadne embalaže bo po njegovem zahtevalo tudi ukinjanje sestavljenih embalažnih materialov. Kramžar meni, da je tako okoljsko kot ekonomsko bolje urediti sežig v Sloveniji kot da tisoče tovornjakov vozi odpadke v Avstrijo, na Madžarsko ali Hrvaško. Izjemno pomembno se mu zdi, da je to državno podjetje, pri tem pa je treba premisliti, koliko odpadkov bomo imeli za sežig čez 20 ali 30 let. Morda si je bolje postaviti bolj zelene cilje, to se Ljubljani že obrestuje. Opozoril pa je tudi, da se krožno gospodarstvo ne bo zgodilo samo od sebe, tudi trg ga ne bo vzpostavil, nujna je državna strategija. 

»Težava je v ljudeh, ne v plastiki,« pa meni Marjan Leban iz sekcije plastičarjev v Obrtno podjetniški zbornici. Slovenija je na prebivalca ena največjih predelovalk plastike, za to se porabi bistveno manj energije kot za predelavo papirja, stekla ali kovin. Vendar bi za uporabo predelane plastike morali imeti spodbude, poleg tega bi morala biti pridobitev dovoljenja za predelavo precej preprostejša.. Leban dodaja, da bi se s 50 milijoni evrov, kot Slovenija plačuje za izvoz odpadkov, dalo marsikaj narediti.