Od razglasitve epidemije, zlasti pa po omejitvi gibanja na občino prebivališča, so se ljudje razlili po naravi, našli so jo tudi na zelenici za Hoferjem. Vsi, ki imajo vikend na morju, v Kranjski Gori ali vinskih goricah, vsi izletniki ob koncih tedna, ki jo na prvo lepo soboto mahnejo proti obali ali hribom, vsi, ki zaradi novega koronavirusa delajo ali ne delajo od doma, vsi te dni dlje kot običajno preživijo na prostem, odkrivajo nove poti in so hvaležni, da svoboda obstaja vsaj v zavetju zelenja v pomlad prebujajočih se dreves.
Vsi razen stanovalcev domov za starejše, ki smo jih zaklenili v sobe in lahko ujamejo sončne žarke le z balkonov, pod katerimi jih nagovarja predsednik države, ki na instagramu objavlja selfije »čilanja« na svojem balkonu. Vsi razen brezdomcev, ki še predobro vedo, kaj je svež zrak, vsi razen ljudi s psihičnimi stiskami, ki so se zaradi vojne retorike vladnih predstavnikov še globlje vkopali med štirimi stenami.
Bomo po koncu epidemije bolj cenili zdravilno moč narave? Novi koronavirus je pokazal, da je mogoče zmanjšati toplogredne izpuste in očistiti zrak. Seveda ne moremo ukiniti industrije in prometa, a zdaj je čas za razmislek, kako naprej. Če bomo skrb za naravo vključili v načrtovanje prihodnjega razvoja, bomo preživeli. Če bomo nadaljevali po stari poti, bodo prišle nove kataklizme. Za virus ni kriv netopir, ampak človek, ki vdira v njegov življenjski prostor.
A vse kaže, da bo pandemija prej izgovor za nadaljevanje po starem. Kitajska, kjer se je novi koronavirus rodil, je zagnala gospodarstvo s trojno močjo, prepovedala je trgovanje z »divjimi živalmi«, a hkrati napovedala, da bo dovolila rejo novih vrst teh živali, poostrila je tudi nadzor nad prebivalstvom. Četudi s prezirom njene poteze pozorno spremlja ves svet. Slovenija se na področju okoljskih politik vrača v Butale, evropski zeleni dogovor vodeni. Bo žrtev novega koronavirusa tudi povečanje podnebnih zavez?