Tiskane izdaje
Čez nekaj dni bomo praznovali pomemben praznik. Dan Zemlje. Sicer ni dela prost dan, še na soboto pade, izmislil si ga je Američan in še kak izgovor bi lahko našli, da bi dan prav mirno prezrli.
Res je, včasih je težko občutiti hvaležnost za prst, iz katere na domačem vrtu zraste paradižnik ali mlada mehka solata in še kaj, včasih je težko razumeti lastno »zemljo« (državo) in včasih bi najraje nabavil nepovratno karto do Marsa, samo da bi ušel norim idejam homo sapiensov.
Pa vendar, obstaja dejstvo, da smo mi, rdeči, rumeni, črni in beli ljudje, za zdaj obsojeni na en planet. En sam planet. In ne dva ali tri. En sam planet, ki v ozračju, v oceanih in tleh ne pozna meja. Kjer vse kroži in se ravna po naravnih zakonih.
Srečno, Zemlja! In še na mnoga leta!
Imam predlog, kaj ji lahko podarimo za tokratni praznik.
Pustimo vrečke, papirčke, avtomobile in termoelektrarne. Začnimo pri bistvenem za naše življenje. Poleg zraka in čiste pitne vode, ki je ne cenimo, potrebujemo hrano.
In te imamo z vidika našega zdravja prav kmalu dovolj. Ne potrebujemo enormnih porcij biskvitov, enajst vrst namazov, 50 gramov gratis kosmičev in pol kile dodatnega sira iz akcije. Tistega, kar imamo v življenju preveč, ne cenimo, dokler tega ne izgubimo. Z nakupi hrane pa kaže, da je v Sloveniji tako, da je za vsaj 163 evrov prav nalašč izgubimo. Ali drugače ... si predstavljate sebe: greste v špecerijo po nakupih in na poti do avtomobila polovico hrane stresete po tleh?
Slovenci namreč zavržemo 73 kilogramov hrane na prebivalca na leto. Skoraj polovico v gospodinjstvih, kar po izračunih kaže, da to znaša 163 evrov. Zakaj je tako, dobro razložijo tudi zamrznjenci, zakljukanci in zmečkanci.
Ste že kdaj donirali lačnim in revnim 163 evrov na leto? Zakaj pa ne? Lačni so! Vi pa s hrano markirate svojo pot od izhoda iz megamarketa do avtomobila.
Če vsak od nas zavrže en paradižnik, je to, če zaokrožimo, približno dva milijona paradižnikov. Če eden tehta približno 120 gramov, je gora paradajza, ki smo jo ravnokar obsodili na bioplinarno, težka 240 ton. Pa šele pri enem paradižniku smo. Si lahko zamislite?!
In kaj ima Zemlja z vsem tem?
Z visoko produkcijo hrane je neposredno povezano intenzivno kmetijstvo, zaradi katerega je hranljivost prsti ponekod že na izredno nizki ravni, izsekavamo gozdove zaradi novih obdelovalnih površin in živinoreje ter tako krčimo Zemljina pljuča. Zaradi dodanih škropiv, gnojil in pesticidov ter intenzivnega namakanja dramatično spreminjamo pokrajine sveta. Nastajajo poplave, suše, narodi se preseljujejo, saj gre marsikje pitna voda za namakanje ali pa jo proizvodnja onesnaži. S transportom teh enormnih količin hrane, zapakirane v večkratne embalažne omote, še dodatno pridamo k izpustom CO2. Seveda, hrana ni bistvena samo za naše življenje, njena pridelava je bistvena tudi za življenje Zemlje.
In na koncu zavržemo eno tretjino ali celo več pridelane hrane! Podatka iz Slovenije in sveta se bistveno ne razlikujeta. S tem smo po nepotrebnem zmetali v zrak tretjino preveč škropiv, gnojil in nafte za prevoz, izčrpali tretjino preveč vodnih virov za namakanje in se vsaj tretjino časa preveč mučili z obdelavo polj in stanjem pri tekočem traku v živilski tovarni. Ali začutite malo več svobode, če hipotetično pomislite, da bi lahko imeli samo s tega naslova za tretjino čistejši zrak, prst in vodo ali pa tretjino več časa?
Za tokratno darilo Zemlji bo torej dovolj, če vsi poskrbimo za svojo slabo tretjino. Bi šlo?
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
