Neskončna rast na omejenem planetu ni mogoča

Ljubljana - Medtem ko se je v Katovicah pod sponzorstvom državnih termoelektrarn začel 24. podnebni vrh, je v Bruslju, Berlinu in Kölnu več deset tisoč protestnikov, med njimi družine z majhnimi otroki, vzklikalo: »Politiki, kje ste? Morate biti z nami. Ne obstaja planet B.« Posledice podnebnih sprememb še nikoli niso bile bolj grozeče, pritiski javnosti na politike, da morajo ukrepati, nikoli večji, upanja za dosego čudeža v Katovicah pa je bolj malo.

Na drugem vrhu v Buenos Airesu, tistem, kjer se piše prihodnost globalne ekonomije, so se voditelji najbogatejših in najrazvitejših držav, razen ZDA sicer zavezali k uresničevanju pariškega podnebnega sporazuma v celoti. To pomeni, da bodo upoštevali opozorila podnebnih znanstvenikov in sprejeli ukrepe za zmanjšanje toplogrednih izpustov, ki bodo segrevanje omejili pod kritično mejo 1,5 stopinje Celzija.



Trenutne zaveze držav razvitega sveta vodijo k od tri do pet stopinjam toplejšemu planetu ob koncu stoletja, a že zdaj, ob zgolj stopinji več od začetka industrijske revolucije svet pretresajo divji požari, supernevihte, ki jih krepi zviševanje morske gladine, in uničenje kmetijskih pridelkov. Če bi hoteli ustaviti nepovratni proces, bi morali na globalni ravni do leta 2030 toplogredne izpuste za polovico zmanjšati, razvite države, tudi EU, pa bi do leta 2050 morale postati ogljično nevtralne. Premogu, ki pomeni 40 odstotkov izpustov ogljikovega dioksida, s čimer je največji vir onesnaževanja ozračja, bi se morale takoj odpovedati.

Slovenija bi morala po tem scenariju do leta 2030 doseči 60-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih izpustov v primerjavi z letom 1990, njeni sedanji cilji pa vodijo k tri stopinje toplejšemu ozračju ob koncu stoletja. Še vedno smo odvisni od kurjenja premoga, izpusti iz prometa se še vedno povečujejo. Edino upanje prinaša napoved dolgoročne podnebne strategije, ki bo sledila ambiciozni podnebni strategiji EU.
 

Od rasti k odrasti

A politična volja se ne ozira vedno le na opozorila znanstvenikov, ampak tudi na druge interese, kar je z vidika podnebne prihodnosti in kakovostnega bivanja na planetu nesprejemljivo, meni direktorica Umanotere Gaja Brecelj. »Ohlapnejših zavez si najbolj želijo tisti, ki imajo koristi od razvoja, temelječega na fosilnih gorivih, s katerim so obogateli in postali močni družbeni akterji. Temu se bo treba postaviti po robu. To je naloga progresivnejših politikov, ki imajo hrbtenico, in novih sil, ki razumejo, da neskončna rast na omejenem planetu ni mogoča.«

K temu bo pripomogel pritisk javnosti, ki se krepi. Vse več je civilnodružbenih gibanj in posameznikov, ki pozivajo k ambicioznim akcijam za podnebne spremembe, proti vladam in podjetjem pa je vloženih že več tisoč tožb zaradi podnebnih razmer. Politika ne more biti imuna za te pritiske, saj so jo izvolili ljudje, pravi Brecljeva. Dodaten pritisk na politiko pomeni krepitev naprednih podjetij, ki konkurenčnost gradijo na zmanjševanju porabe energije, nizkoogljičnih praksah in podobnem.
 

Misliti strukturne spremembe

Sočasno pa bo potrebna globinska družbeno-ekonomska transformacija. Družbeni diskurz je prežet s tem, da sta najpomembnejša rast in BDP. Uvesti bo treba drugačne gospodarske politike in za kazalnike blaginje določiti takšne, ki upoštevajo širši razpon kakovosti življenja kakor BDP. K temu poziva gibanje odrasti (angl. degrowth), ki pridobiva vse več podpornikov v Evropi in drugod po svetu.



Za zdaj stališča držav še vedno odsevajo stališča gospodarstva in znotraj podnebne politike je cela mavrica držav z različnimi stališči, pove Nina Štros iz Greenpeacea Slovenija. »Bistvena razlika med progresivnejšimi državami, ki imajo bolj ambiciozna podnebna stališča, in manj progresivnimi, ki jim nasprotujejo, je, da zadnje izhajajo iz okolij, kjer imata gospodarstvo, vezano na fosilna goriva, in energetsko intenzivna industrija še vedno največjo moč.« Slovenija načelno sodi med progresivne države, a je njeno stališče po besedah Štrosove vedno toliko ambiciozno, kolikor ambiciozno je stališče gospodarske zbornice. Torej toliko, da še ne ustvarja konflikta med doseganjem ambicioznejših podnebnih ciljev in njihovim učinkom posebno na energetsko intenziven del gospodarstva. Tako pa je tudi drugod po srednji in vzhodni Evropi, enako velja za nekatere države v širši mednarodni skupnosti.

Zanimiv primer je Nemčija. Z novo vlado so ustanovili komisijo za pripravo strukturnih sprememb za doseganje podnebnih ciljev, ki bo predlagala, s katerim letom bo Nemčija opustila premog, in tudi, katere strukturne spremembe bodo za to potrebne. »Pri prestrukturiranju ni govora, kakšno kompenzacijo bodo energetska podjetja dobila, če bodo do nje sploh upravičena, ampak kakšna industrija bo prišla v regije, ki so prevladujoče povezane s fosilnimi gorivi oziroma premogom. V dialog s politiko vstopajo nekatere naprednejše korporacije, ki podnebne spremembe jemljejo zelo resno in so temu prilagodile svoje politike.«
Tudi drugod korporacije, denimo Tesla, Google, Ikea, Heineken in Siemens, sodelujejo v političnem diskurzu in celo določajo trende. »Ne smemo si zatiskati oči, da je to altruizem, pogosto gre lahko tudi za tako imenovani greenwashing. A bistveno je, da se strukture tako povezujejo med seboj ne le znotraj gospodarstva, ampak tudi z mesti in različnimi koalicijami, in tako se dogajajo spremembe.«
 

Zelena sporočila finančnih trgov

Velik delež podjetij pa se še ne pomika tako hitro. Pri teh bo pomembna vloga držav in globalne podnebne politike. »Ko bodo cilji uokvirjeni in če bodo sledili znanstvenim priporočilom, bo moral k njim prispevati vsak sektor. Zasebni bo reguliran prek zakonodaj in direktiv. V tistih državah, kjer je veliko podjetij še v državni lasti, bo morala država poskrbeti, da kot dober gospodar svoja pričakovanja inkorporira v njihove poslovne odločitve.« To bo pomembno tudi v Sloveniji, saj je velik delež gospodarstva, ki je sposobno investicij, v državni ali paradržavni lasti. »Naloga SDH je, da jasno določi in javnosti predstavi, kakšne cilje, ki bodo usklajeni z državno politiko, morajo te družbe uresničevati.«

Precej močnejši signal kot politika pa gospodarstvu pošiljajo finančni trgi. Ti na poslovne odločitve vplivajo predvsem tam, kjer država ni vmešana v lastniško strukturo podjetij. Skoraj tisoč institucionalnih investitorjev, ki upravljajo denar drugih – največji je norveški pokojninski sklad –, je že uskladilo svoje politike s ciljem 1,5 stopinje. Na globalni ravni se je skoraj sedem trilijonov denarja umaknilo iz fosilnih goriv. Hrbet jim obračajo tudi zavarovalnice in banke, brez katerih podjetja ne zmorejo.