Tiskane izdaje
Maribor - Cianobakterije so ob nastanku naše atmosfere igrale pomembno vlogo, saj so bile kot ene izmed prvih bakterij zmožne s pomočjo fotosinteze sproščati kisik. Vendar nam življenje lahko, tako kot so ga dale, tudi odvzamejo ali pa vsaj otežijo, ko se zaradi našega neodgovornega ravnanja prekomerno razmnožijo v površinskih vodah.
To je le ena izmed posledic izpuščanja odpadkov v okolje, ki postaja iz leta v leto bolj problematična. Bi lahko mladi spodbudili starejše generacije k preprečevanju problema? O vsem tem sva se pogovarjala z dr. Bojanom Sedmakom.
Na kakšen način cianobakterije ogrožajo človeka, živali in okolje? Zakaj so tako škodljive?
Problem je treba razumeti. Ko se v naravnem okolju ena skupina prekomerno razmnožuje, to pomeni, da je nekaj narobe. Zlasti cianobakterije so organizmi, ki se pojavljajo v izredno velikih količinah. Z dihanjem lahko odvzamejo kisik iz vodnega telesa in pride do zadušitve rib. Uničijo se biokemični ciklusi, enakomerno kroženje snovi v naravi. Ko ta masa odmre, je sposobna tvoriti toksine. Ti ne ogrožajo zgolj vodnih organizmov, ampak tudi druge, vključno s človekom, ki pridejo v stik s takšno vodo.
Torej je veliko načinov kako bi človek lahko stopil v stik z cvetočimi vodami, pa se tega sploh ne bi zavedal?
Cvetoče vode, to ni dober izraz. To je cvetenje organizmov v vodi. Vodni cvet je recimo leča, popolnoma neškodljiva rastlina, ki se tudi lahko močno razmnoži v vodnem telesu. Cvetenje cianobakterij je nekaj čisto posebnega in je povezano z onesnaženjem. Tako kot virusi in bakterije, so tudi cianobakterije povsod prisotne. Problem je samo količina. Povsod so strupene snovi, povsod je svinec, arzen... Količina je tista, ki definira strupenost.
Kako človek s svojim delovanjem vpliva na njihov razvoj in razmnoževanje?
Z onesnaževanjem. S slabim gospodarjenjem. V kmetijstvu monokulture zahtevajo ogromno gnojenja. Pretirano gnojenje vodi v izpiranje v vodna telesa. Tisti trenutek, ko so vode preobremenjene, se masovno pojavijo cianobakterije.
Tudi v morju?
V morju pa so cianobakterije glavni proizvajalci kisika. Zelo so pomembne za nastanek naše atmosfere, saj so bile prve sposobne proizvajati kisik.Z večino cianobakterij v morju mi ne moremo priti v stik tako, da bi nam bile škodljive. Razen seveda tam, kjer je prisotnost snovi velika.
Če bi stvar prišla v pitno vodo, bi imela s kroničnim uživanjem za človeka velike posledice. Ko so, denimo, gradili mariborski avtocestni križ, je to prišlo v podtalnico, je tako?
Kje si to zasledila?
V reviji, pa tudi v nekaj člankih.
To sem prvi odkril, vendar so pojav hoteli preslišati.
Leta 2006 ste v reviji Ujma zapisali, da se stanje poslabšuje in da je tega vedno več. Vsaj v svetovnem merilu. Od takrat je minilo deset let, stanje se je najbrž med tem spremenilo.
Na slabše, samo na slabše. Moramo se zavedati, da se populacija in njene potrebe povečujejo. Problem je tudi naša potrošniška kultura, kjer se določene stvari praktično ne uporabljajo več kot za enkratno uporabo. Proizvajamo ogromne količine odpadkov, takšnih ali drugačnih. V razvitem svetu zavržemo ogromne količine hrane. Tu bo problem samo vedno večji.
Velik problem predstavlja najbrž tudi neozaveščenost, ljudje ne vedo, da ta problem sploh obstaja.
Danes ljudi ne zanima prav veliko stvari. Malokdo je kdaj slišal za cvetenje, čeprav imamo vsak dan probleme z njim. Danes ugotavljamo, da smo ta pojav zelo podcenili, še posebej ker je v ekspanziji.
Sami ste na ta problem v preteklosti veliko opozarjali. V reviji Ujma, pa tudi leta 2011, ko je zacvetel Koseški bajer. Ali je kdo kaj ukrepal?
Odziv je bil. V zadnjih letih smo dobili evropski projekt; za Bled in Koseški bajer smo izdelali plovilo. V teh pristanih so robotizirana plovila, ki nadzorujejo pojav in prisotnost cianobakterij. Korak v to smer je bil narejen.
Kaj pa lahko vsak posameznik naredi, da pripomore k reševanju oziroma preprečevanju tega problema in manjši onesnaženosti?
Ne hranite labodov in rac. Ne mečite v vodo hrane. Zelo veliko se lahko naredi, če malo pazimo. Prebivalci, ki imajo svoje vikende ali hiše ob vodnih telesih, na črno izpuščajo odplake. To vse so stvari, ki vodijo do problema. Tudi profesionalci, ki se ukvarjajo z načrtovanjem krajine, bi morali razumeti, kako pristopiti pri vodnem telesu. Te načrtujemo, ko izdelujemo zbiralnike, hidrocentrale, protipoplavne zadrževalnike... To ponavadi naredijo tako, da zgradijo podporni zid, ki ustavi neko rečico. Nič pa ne pripravijo dna. Potrebno je odstraniti vso zemljino in priti do temeljne kamnine. Ta namreč s hranili obogati vodno telo. Ne samo poplaviti dolino, tako kot se običajno dela, potem pa vse gnije. Seveda je posledica potem umazana voda.
Odziv je bil, začeli so meriti. Foto Maja Zupančič Justin
Nujno je poznavanje naravnih zakonitosti. Trstičje ob jezeru, razumem, da jezi ribiče, saj se jim vanj zatikajo trnki, vendar pa trstičje čisti vodo. Vodnega telesa ne smemo ograditi z zidom, saj to preprečuje stik z drugimi živimi bitji in rastlinstvom, ki to vodo čisti. Takšno vodno telo je obsojeno na propad. Ne smemo biti tako enostranski, da vse požagamo in posekamo, ker nam onemogoča preprost pristop do vode ali nam otežuje pripeljati ulov do obale. Potrebna je zdrava pamet. Seveda je prav urediti pristope, vendar tudi pustiti naravne elemente, ki pomagajo pri ohranjanju kakovosti vodnega telesa.
Pa seveda imeti neko ozaveščenost o problemu in ukrepati, če do tega pride.
Zadeva je zelo preprosta. Preventiva je bistveno boljša kot kurativa. Bolj poceni. Mi pa tudi kot vrsta, za zdaj še nismo sposobni videti malo dlje od trenutka. Sena v Franciji, Temza v Londonu... To so vse reke, ki so bile praktično uničene. Dokler stvari ne pripeljemo do absurda, ne bomo ukrepali.
Mogoče prihaja čas, mlajša generacija, ki bo sposobna malo bolj razmisliti. Kar se vidi tudi že sedaj: otroci učijo starše ločevati in jih terorizirajo, ker starši niso dovolj fleksibilni. Mlajša generacija bi lahko spremenila zadeve. Ker že ima spremembe, v miselnosti, v dojemanju narave. Brez narave nas ni.
