Tiskane izdaje
Medved je zagotovo ena najbolj karizmatičnih živali v Evropi. Tudi žival, katere prisotnost vzbuja močna čustva. Čustva občudovanja, a tudi čustva sovraštva. Prepletajo se seveda vse različice vmes, od strahu do spoštovanja.
Priznam, tudi sama sem z medvedi precej povezana. Ne le s krščenimi, kar je del moje dediščine maminih staršev (ki se pišejo Medved), ampak tudi prek mojih osebnih interesov in poslovnih poti s takimi, ki živijo v naravi. Na Kočevskem, ki je zdaj moj dom in kjer se redno srečujem z njihovo prisotnostjo v prostoru. Čeprav mnogokrat velja, da je medved neki neformalen simbol Kočevskega prostora, pa da ne bo pomote − medvedi poseljujejo precej širši prostor dinarskega območja, njihov areal se pri nas razteza tudi do alpskega sveta. Formalno so del alpsko-dinarsko-pindske populacije, torej so del vrste, ki poseljujejo območje od vzhodnih Alp v Avstriji in severovzhodni Italiji pa vse do Gorovja Pindos v Grčiji.
Slovenija je na severozahodnem robu strnjenega območja dinarske populacije medveda in je s tem najbolj zahodni del areala populacije rjavega medveda v Srednji Evropi. V Sloveniji je to območje visokega zahodnega krasa s Postojno in območjem Razdrtega, območje Notranjske ter Kočevske regije z belokranjskim delom. Sega pa tudi do Alp in predstavlja pomemben vezni člen med deželami srednje in južne Evrope. Torej ni nič nenavadnega, da se pojavijo tudi v Alpah, čeprav tedaj dvignejo največ prahu. Pa ne le tedaj, ko se pojavijo gobe na Pokljuki, da bi z njim strašili morebitne gobarske navdušence.
Čedalje več ljudi hoče fotografijo medveda. Foto Petra Draškovič Pelc
V zadnjem času se pojavlja čedalje več povpraševanja, želja pa tudi ponudbe videti medveda v naravnem okolju. Opazovanje medveda marsikje vključujejo tudi v turistično ponudbo. Skrbno načrtovane turistične aktivnosti, povezane z medvedi, lahko predstavljajo prednost tako za lokalno skupnost in turizem kot tudi za medvede. Ne nazadnje odgovoren medvedji turizem lahko pripomore tudi k izboljšanju odnosa do te vrste.
Ne bom zanikala, prej poudarila, da je to nepozabno in izjemno doživetje. Sama sem svoja prva srečanja imela prej z aljaškimi grizliji kot s kočevskimi medvedi. A ko ga vendarle uzreš, z varne razdalje, tega mogočnega kosmatinca, je občutek edinstven. Nepozaben. Že sam sprehod v njegovem okolju te obdaja z drugačnim občutkom, zame je to privilegij, biti v gozdu, kjer veš, da je doma tudi medved. Včasih se razveseliš odtisa stopinje v blatu. A še bolj, ko ga uzreš. Mogočno telo, gracioznost gibanja, eleganca. Skoraj neslišno drsi skozi gozd, največkrat ponoči, in se spretno izogiba ljudem, saj ima prirojen strah pred njimi.
Pa vendarle, stiki se zgodijo večkrat, veliko je prijetnih, lepih srečanj z medvedi, žal pa tudi manj prijetnih, a medijsko bistveno bolj odmevnih. Ranjena pašna živina, poškodovani čebelnjaki, (sicer zelo redki) napadi na človeka. Ne bom se tokrat lotevala analize omenjenih, saj to ni namen. Vsi, ki delujemo na tem področju, se zavedamo, da je sobivanje z medvedom, kot tudi z drugimi velikimi zvermi, zelo kompleksno in velik izziv za vse, da je potrebno veliko preudarnosti, veliko strpnosti in tudi razuma. Medved ravna nagonsko, človek pa ima možnost uporabljati razum in s tem posredno vplivati na svoja dejanja.
Zakaj sploh pišem o tem, zakaj se ponovno lotevam medvedjih zgodb? K temu me je spodbudil zapis »Serengheti Watch«, kjer opisujejo dve nedavni nesreči v času velikih migracij, kjer se več milijonov divjih živali zaradi suše vsako leto seli iz Serengetija v Maro, ki sta nacionalna parka med Tanzanijo in Kenijo. Nekatere živali dosežejo reko Mara, ki je največja in zelo resna ovira v času migracije, že na začetku avgusta, nekatere pa se podajo proti rezervatu Maasai Mara šele septembra in oktobra.
V zapisu Serengheti Watch poročajo o dogodkih, ki se ne bi smseli zgoditi: brezumno divjanje voznikov do reke, ogrožanje živali pri prečkanju reke ter boj za superiorno pozicijo opazovanja tega veličastnega dogodka − prečkanja. Verjetno je takih zgodb še več. Verjamem, da so številni fotografi pripravljeni položiti svojo glavo na levji krožnik za dober posnetek, pa vendarle, mora vsak ohraniti osnovno spoštovanje in etiko do živega bitja, mu ne škoditi ali ga zavestno vznemirjati.
Kljub temu da so omenjene selitve izjemni dogodki in zagotovo fascinantno doživetje, tako za turiste kot fotografe, ne smemo pozabiti, da je to za živali življenjska pot, pot preživetja. Številni gnuji, ki se komaj skotijo, se morajo v dobrih 15 minutah naučiti tekati, da preživijo. Nanje prežijo vse vrste plenilcev, od levov in gepardov do krokodilov. Če ne najdejo vode in hrane, so izčrpani in smrtnost se poveča. Ja, zakoni narave niso prizanesljivi, čeprav ima vsa ta smrtnost svoj pomen tudi v življenjskih krogih ravnic Serengetija. A ko k temu doda svoj pečat še človek, je le korak preveč. Govorim seveda o divjanju safari vozil, ki poskušajo turiste pripeljati do najbolj zanimivih točk, kjer živali prečkajo reko. Namesto lažje dostopnih delov, se pravi takih, kjer je voda plitvejša, morajo živali zabresti v globoko vodo, kar jih še dodatno izčrpa. Da ne omenjam voznikov, ki brez nadzora divjajo in med katerimi se skorajda vname prava vojna. V divjanju za dobro izhodiščno točko se dogajajo nesreče, k sreči tokrat ni bil poškodovan nihče izmed potnikov.
Pri tem se seveda pojavlja ključno vprašanje − kdaj je gostov preveč? Kdaj je njihov vpliv na življenje živali v določenem habitatu tako moteč, da je lahko že škodljiv? Kdaj je turizma preveč? In seveda, kako ga ustrezno omejiti oziroma regulirati?
Zagotovo ni preprosto odgovoriti na vsa ta kompleksna vprašanja. Turizem je predvsem gospodarska panoga, in ne naravovarstvo. Je pa pomembno, da se vseh teh vprašanj zavedamo in da se zavedamo, da dolgoročno takega turizma ne bomo mogli graditi, če ne bo temeljil na trajnosti. Svoj čas sem v študijskih časih skoraj vsak konec tedna zahajala v Križno jamo, zame je to eden najlepših biserov jamskega sveta s številnimi podvodnimi jezeri, krhkimi sigastimi pregradami in kostmi jamskega medveda. Tedanji oskrbnik je večkrat poudarjal, lahko bi imeli vsak dan 300 gostov v vodnem (najbolj občutljivem) delu, »pa se zavestno omejujemo na največ eno do dve skupini na dan. Zavestno. Ker želimo jamo ohraniti.«
V gozd je treba odgovorno. Foto Petra Draškovič Pelc
Res, pri nas ni velikih selitev gnujev, so pa medvedi tisti, ki pritegnejo turiste. V nedavni oddaji Fokus na POP TV so sicer predstavili določene aspekte tega tako imenovanega »medvedjega« turizma oziroma fotolova. Privlačna dejavnost, tržna niša in velik magnet. Mnogokrat slišimo, da nas tujci učijo in opozarjajo, kako lepo je pri nas, kakšne neverjetne možnosti in danosti imamo. Pa ti tujci dejansko tudi kaj pripomorejo k ohranjanju tega izjemnega habitata?
Številne zgodbe na terenu mi včasih dvignejo pritisk, ko slišim, kako »vsi ti tuji fotolovci« vsevprek opazujejo medveda, se pohvalijo, da postavljajo kamere pred medvedje brloge, drvijo za medvedi po prašnih gozdnih cestah, nastavljajo jabolka, krofe in ne vem kaj vse, da bi ga fotografirali, videli.
Prvič, postavljanje kamer in fotoaparatov v bližini brlogov je seveda zavestno vznemirjanje živali. Vse od leta 1993 je medved v Sloveniji na rdečem seznamu ogroženih vrst, ščiti pa ga tudi bernska konvencija. Še raziskovalci morajo za njihove nekoliko bolj invazivne aktivnosti, kot so odlov in telemetrija, pridobiti posebno dovoljenje agencije za okolje.
Hranjenje medvedov je seveda sporno in celo kaznivo, če ni predpisano v okviru lovsko-upravljavskih načrtov (lovskih družin oziroma lovišč s posebnim namenom). Nemalokrat lahko v bližnji gozd zavržena jabolka, odpadki gospodinjstev ali bognedaj kakšni klavniški odpadki povzročijo konflikte, saj se medved v svojem oportunističnem vedenju začne približevati naselju, ker pač tam lažje najde hrano. Da ne bo pomote, tja jo je nastavil človek. In rezultat − konfliktnega medveda je, če se njegovo vedenje ponavlja in stopnjuje, nemalokrat treba odstreliti. Pojavljanje medvedov v bližini naselij, za kar je praviloma kriv človek, znižuje toleranco do medveda in predstavlja eno najbolj perečih groženj za dolgoročno varstvo medveda.
V oddaji Fokus je manjkala tista ključna nota, ki pa je ne bi smeli spregledati. Pa ne zato, ker novinarka o tem ne bi govorila, pač pa zato, ker morda ta plat ni toliko zanimiva za javnost, ker morda predstavlja določene omejitve. To je odgovorno ravnanje, ki je povezano s tem, da poskušamo ohraniti naravno plašnost medveda pred človekom, da ga ne navajamo na bližino ljudi. Da je odgovorno opazovanje te naše najbolj karizmatične živali urejeno na ta način, da opazujemo iz posebej za to namenjenih opazovalnic s primernim vodnikom, v časovnem obdobju, predvidljivem za medveda, da poskušamo preprečiti morebitna presenečanja, da se v okolju obnašamo spoštljivo in da si končno spet prikličemo v zavest tisto, kar se pozablja na vsakem koraku. ETIČNOST.
Da vemo, kdaj je treba odnehati, kdaj stopiti korak nazaj. Kdaj fotoaparat pospraviti, ker s tem lahko vrsti škodujemo. Tudi sama sem fotografinja in vem, kako močna je želja po novem, drugačnem posnetku, a v sebi se trudim imeti ta osnovni kompas SPOŠTOVANJA do vseh živih bitij. In se kdaj tudi zavestno vrniti domov brez »tistega posnetka«, ki bi lahko bil škodljiv in moteč za vrsto.
Za vse tiste, ki se srečujete z medvedjimi zgodbami v turizmu, je osnovno (in nujno) čtivo o odgovornem ravnanju pri opazovanju medvedov pri nas nastalo v okviru projekta Life Dinalp Bear, kjer so strokovnjaki podali smernice, kako peljati te zgodbe tako, da bo vpliv na medvede najmanjši. To vse je dostopno tudi na povezavi.
Za tiste, ki vas je strah gobarjenja, sprehodov v gozdu in se bojite srečati medveda, tudi zloženka s ključnimi napotki, kako ravnati ob srečanju z medvedom, ne bo odveč. Na kratko povzemam sledeče: ko ste v gozdu, imejte pse na povodcih, ne približujte se medvedjim mladičem in nikar ne hodite v bližino brlogov!
Pa da ne bo pomote, želim si, da bi čim več ljudi imelo priložnost videti to veličastno žival in navsezadnje našo dediščino v živo v naravi. Jo občudovati, spoznati njeno življenje, ekologijo, razumeti njeno vlogo v okolju. S krovnimi vrstami, kar medved nedvomno je, mi varujemo tudi vse druge vrste, kot tudi njihov življenjski prostor. Da bi imeli možnosti spoznati, kako krhke so vezi v naravi, kako soodvisne in kako pomemben člen v tej zgodbi smo tudi ljudje.
In če se vrnem nazaj k zgodbam migracij iz Serengetija ali medvedjim pri nas − seveda je po toči zvoniti prepozno, lahko pa poskušamo takšne in podobne turistične aktivnosti čim prej nadgraditi z ODGOVORNIMI praksami. Da, trendi zelenega turizma so tudi v opazovanju, doživljanju narave in fotolov tukaj seveda ni nobena izjema. Le naj bo v duhu trajnosti in spoštovanja. Ohranjena narava je dragocenost, je mogočno darilo naših prednikov in velika odgovornost prav nas, da jo vsaj takšno predamo našim zanamcem.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznovstnih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica, pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
