Okoljevarstvo kot vzdržljivostna preizkušnja

Če je navada železna srajca, je potreben kovaški napor, da to srajco preoblikujemo.

Objavljeno
24. maj 2017 15.51
CALIFORNIA-OILSPILL/
Dejan Savić
Dejan Savić

Letos mineva deset let, odkar na svet okoli sebe gledam kot podnebni aktivist. Leta 2007 je namreč izšlo (zame) prelomno poročilo Združenih narodov o podnebnih spremembah (IPCC AR4). Že od osnovne šole naprej sem se zavedal tako imenovanega učinka tople grede, torej globalnega segrevanja ozračja, oceanov in kopnih površin zaradi večanja količine CO2 in drugih toplogrednih plinov v ozračju.

Poročilo iz leta 2007 pa je bilo zame prelomno. Živo se spomnim podob, ki sem si jih naslikal v glavi, ko sem bral, da bo v prihodnosti zaradi podnebnih sprememb več sto milijonov ljudi moralo zapustiti svoje domove. Do tedaj sem bil enako kot večina ljudi okoli mene bolj ali manj nezainteresiran za okoljske teme. Ko pa sem prebavil sporočila velikega podnebnega poročila, sem se v trenutku zavedel, da so podnebne spremembe skrajno resen problem. Obseg škode, ki jo lahko povzročijo podnebne spremembe, če ostanejo prezrte, me je zadel kot strela z jasnega. Milijoni mrtvih, stotine milijonov razseljenih, širjenje tropskih bolezni ... Podnebne spremembe se po obsegu uničenja, ki ga lahko povzročijo, lahko primerjajo le s svetovno vojno.

V desetih letih je zavest o podnebju zrasla. Foto Mark Thiessen/AP Pictures

Ob tem silovitem spoznanju sem se obrnil okoli sebe, začel govoriti z ljudmi in zgodilo se je ... Nič. Ljudje so se ob mojem ozaveščanju nekoliko začudili, se za kako sekundo zamislili in počasi vendarle zamenjali temo. Nikoli prej se nisem imel za okoljevarstvenika, zato nisem od nikogar pričakoval posebne zagretosti. A od ljudi, ki so jim pomembni človekove pravice in splošna etična vprašanja, so zagovorniki neodtujljive osebne svobode in družbene pravičnosti, sem pričakoval, da bodo grožnjo podnebne »vojne« jemali enako resno kot druge oblike zatiranja in nasilja. A to se ni zgodilo.

Dolgo sem razmišljal, v čem je problem. Najprej sem pomislil, da gre za neznanje. Da je treba ljudi podučiti o podnebnih spremembah. Ko bodo razumeli, kako velik problem so fosilna goriva, se bodo gotovo strinjali, da moramo vsi skupaj ukrepati takoj. Udeleževati sem se začel aktivističnih dogodkov, protestov, delavnic. Podpisoval sem peticije, težil prijateljem, iskal možnosti ukrepanja.

Živinoreja je vir velikega deleža metana. Foto Tadej Regent/Delo

Nato sem se srečal s pojavom okoljskega zanikanja. Ker sem bil že nekaj let vegetarijanec, sem sicer že vedel, da ljudje neradi govorijo o stvareh, zaradi katerih bi morali spreminjati svoje navade. Skoraj vsak, s katerim sem govoril o podnebnih spremembah, je zelo hitro začel pojasnjevati, da svoj avto redko uporablja, in še to samo za nujne zadeve. Takrat mi je postalo jasno, zakaj je okoljski aktivizem psihološko tako zahteven.

Če je navada železna srajca, je potreben kovaški napor, da to srajco preoblikujemo. Iz podnebnega »revolucionarja« sem postal podnebni reformist. Ugotovil sem, da če ustaljene vzorce mišljenja, delovanja in potrošnje izzivaš postopoma, malo po malo, se bodo ljudje spreminjali − pridobivali druge navade −, ne da bi se tega zavedali. Spremembam, ki jih ne doživljaš kot spremembe, pač na nasprotuješ. Kljub temu da so podnebne spremembe gromozanski izziv za človeštvo, imamo ljudje v sebi izjemen potencial, da naredimo velike stvari. Samo pomislimo na bliskovit razvoj medicine v zadnjih desetletjih ali na polete v vesolje, internet.

Za podnebni prehod se je treba posloviti od fosilnih goriv. Foto Lucy Nicholson/Reuters

Danes, desetletje kasneje, se je veliko spremenilo. Jasno mi je, da bo prehod s fosilnih virov na obnovljive vire moral postati bolj intenziven in trajal bo desetletja. Podnebni prehod je vzdržljivostna preizkušnja. Kljub temu da smo zelo pozni, še verjamem, da nam bo uspelo. Imamo znanje, imamo tehnologijo, javnomnenjske ankete kažejo, da obstaja tudi politično podpora podnebnemu ukrepanju.

Vsi, ki se borimo za ohranitev kolikor toliko normalnega podnebja, potrebujemo predvsem vztrajnost, da bomo zdržali vedno znova soočati se z banalnimi razlogi neukrepanja. Potrebujemo tudi okrepitve, ljudi na vseh mogočih položajih odločanja, ki bodo podnebni prehod olajševali, in ne oteževali. Danes v podnebnem boju nismo sami. Milijoni po vsem svetu in tisoči pri nas se angažirajo proti fosilni industriji, ki nas poskuša čim dlje ohranjati odvisne od energije, ki nam jo drago prodajajo. V zadnjem desetletju je zrasla splošna zavest o podnebnih spremembah, pocenile so se tehnologije obnovljivih virov energije, ves svet je že začel resno ukrepati, zaradi česar emisije globalnih izpustov stagnirajo že tri leta zapored, kljub vztrajni gospodarski rasti.

Ne vem, kaj bo prineslo prihodnje desetletje, vem pa, da se nič ne bo zgodilo samo od sebe. Moj najpomembnejši prispevek k skupnim prizadevanjem bo še naprej okoljski aktivizem. Prizadeval si bom, da si bo lahko vsak v Sloveniji energijo proizvajal sam, iz sončne elektrarne na svoji strehi ali na strehi prijatelja, sorodnika ali morda na strehi gasilskega doma ali šole. Tisti z lastnimi hišami, ki imajo nekaj prihrankov, si lahko elektriko že zdaj proizvajajo sami. Drugi lahko zamenjajo dobavitelja elektrike, tako da bodo kupovali elektriko le iz obnovljivih virov energije.

Politika mora omogočati, ne oteževati. Foto Charles Platiau/Reuters

Ob vsem, kar bomo delali kot posamezniki, je zelo pomembno, da smo vsi skupaj aktivni tudi v odnosu do politike. Pritiskati moramo na poslance, župane in druge odločevalce, da bodo prevzeli odgovornost in omogočili pogoje, da bo ukrepanje proti podnebnim spremembam preprosto, poceni in hitro. Prvo desetletje je bilo zame zelo naporno, a opogumljajoče. Verjamem, da bo prihodnje desetletje veliko bolj optimistično, polno priložnosti in bo zaznamovano z uspehi naraščajoče skupnosti globalnega podnebnega gibanja.

***

Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.

Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.

In Borut Tavčar, novinar Dela.