Tiskane izdaje
Ljubljana – Nismo le 'vremenarji', pravi direktor Agencije RS za okolje (Arso) Silvo Žlebir. Arso namreč zbira ključne podatke za mogoče celovite strategije razvoja slovenskega gozdarstva, kmetijstva, vodarstva pa tudi energetike in turizma. Pri tem nadzira kakovost zraka, vode in tal ter napoveduje vreme.
Verjetno si premalo ljudi predstavlja kako široko področje pokriva Agencija za okolje.
Arso izvaja široko področje okoljske zakonodaje, od državne meteorološke, hidrološke, seizmološke službe, spremlja stanje okolja, pri tem voda, zraka, tal, določen del nalog upravljanja voda, izdaja pa seveda različna okoljevarstvena dovoljenja in soglasja, kar je povezano zlasti z evropsko zakonodajo.
Gospodarstvo pravi, da je okoljskih predpisov 500, kar je preveč.
Ponavadi so v javnosti poleg meteoroloških napovedi najbolj v ospredju upravni postopki. Leta 2004, ko smo vstopili v EU, je Arso izdal med 3000 in 4000 upravnih aktov, zdaj jih izdamo okoli 16.000 na leto. Obseg tega dela se je tako povečal kar štirikrat, kar je povezano s tem, da je 30 odstotkov vse evropske zakonodaje okoljske. Okoljsko ministrstvo je pri prenosu evropske zakonodaje v nacionalno vneslo tudi nekatere stvari, ki jih ne bi bilo treba in jih je mogoče šteti za administrativne ovire. Tudi z novim ministrom smo se že pogovarjali, da bo treba to zakonodajo pri upravnih postopkih prečistiti in poenostaviti. Pritisk gospodarstva, da se ti postopki poenostavijo, je nenehen in upravičen.
Tudi okoljevarstveniki zahtevajo podobno, saj bi bilo izvajanje predpisov bolj učinkovito.
Predpisi zvodenijo, če so preveč zapleteni. Zato se pridružujemo mnenju, da je zakonodaja marsikje prezapletena. Na Arsu imamo širok nabor predlogov, kaj je treba narediti, seveda pa priprava in sprememba zakonodaje nista naša pristojnost. S poenostavitvijo zakonodaje bi lahko kar precej prihranili brez škode za okolje.
Se predlogi dotikajo tudi dovoljenj IPPC ali umeščanja projektov v prostor?
Primer možne poenostavitve so naravovarstvena soglasja, ki jih izdajamo za gradnjo na območjih, ki imajo poseben naravovarstveni status. To je približno pol površine Slovenije. Teh soglasij je okrog tri tisoč na leto. Skladno z zakonom smo dolžni pridobiti in nato v soglasju upoštevati mnenje Zavoda RS za varstvo narave. Soglasje bi torej z vso odgovornostjo lahko izdal kar zavod. Postopek bi se skrajšal, razbremenili bi nekaj naših sodelavcev za druge zahtevne naloge. Pri dovoljenjih IPPC je manj manevrskega prostora za poenostavitve, ker je tu zakonodaja večinoma prenesena precej neposredno iz direktive. V naši zakonodaji pa poleg IPPC obstaja še druga vrsta okoljevarstvenih dovoljenj, ki jih direktive ne zahtevajo. Pri teh dovoljenjih je možno marsikaj postopkovno poenostaviti, nekatera pa tudi odpraviti. Spet drugo je na primer presoja vplivov na okolje, ki jo za večje posege v okolje zahteva direktiva EIA. Po študiji, ki jo je izdala evropska komisija, je povprečen čas trajanja postopka presoje vplivov na okolje z izdajo ustrezne odločbe v državah EU deset mesecev, zato tega tudi pri nas ni mogoče opraviti v dveh tednih. S spremembami zakonodaje pa je možno zmanjšati število presojanih posegov.
Kljub enotnim merilom in predpisanim postopkom se lahko zgodi, denimo, Lafarge in zid, čez katerega ne gre.
Odločba za Lafarge na upravnem sodišču ni padla zaradi napake v postopku Arsa, temveč zaradi neskladnosti med zakonom in podzakonskim aktom. Na to neskladnost in možne posledice smo pred tem večkrat opozorili. Sicer pa smo bili pri dovoljenjih IPPC za industrijske obrate na koncu uspešni. Izdali smo 145 dovoljenj za večje obstoječe industrijske obrate in vsa dovoljenja so pravnomočna, razen za Lafarge. V študiji evropske komisije o kakovosti izvajanja direktive IPPC v desetih državah EU, ki je bila objavljena lani, smo zelo ugodno ocenjeni. Pomembno delo je opravljeno s tem, industrija je v čistejše delovanje vložila več sto milijonov evrov in to se pozna pri stanju okolja. Manj pa smo lahko zadovoljni s komunalnimi odlagališči, ki so prav tako obrati IPPC.
Kaj je z odlagališči? To je preraslo v resen politični problem, nekaj je govora o pomoči odlagališčem brez dovoljenj.
Industrijski obrati so se prilagodili zahtevam zakonodaje, komunalna odlagališča pa so izpolnitev obveznosti odlagala. Leta 2000 je bilo jasno, da je treba zagotoviti predobdelavo odpadkov pred odlaganjem, leta 2009 pa so nehale veljati tudi prehodne določbe. Evropska komisija je proti Sloveniji vložila tožbo zaradi neizvajanja zakonodaje. Pred sklepom o plačevanju kazni Slovenije smo tako izdali negativne odločbe za tista odlagališča, ki niso izpolnila zahtev. Upravljavci odlagališč seveda lahko podajo novo vlogo za pridobitev dovoljenja, ko bodo izpolnili pogoje iz uredbe.
Je kakšna povezava pri tem, da so zasebna podjetja stvari uredila, odlagališča, ki so v občinski lasti, pa ne?
Pogosto je bil vzrok težav v dogovarjanju med občinami, saj sta za učinkovito upravljanje odlagališča potrebna dogovor in kritična masa. Občine in država so se v preteklosti izogibale termični obdelavi odpadkov oziroma sežigalnicam, ker jih je težko umeščati v prostor. Celjski primer je zato poučen, kako se je tega treba lotiti. Avstrija ima danes 12 ali 14 sežigalnic ter problem s komunalnimi odpadki rešen, za sežig ima celo odvečne zmogljivosti.
Naslednja težava, ki je v marsičem tudi povezana z občinami in njihovimi načrti, so prašni delci.
Pri meritvah kakovosti zraka v mreži Arsa vsako leto ugotavljamo preseganja dnevne mejne vrednosti zdravju škodljivih prašnih delcev PM10. Izvor prašnih delcev so približno po tretjinskih deležih industrija, individualna kurišča in promet. Z direktivo IPPC smo vzpostavili nadzor nad industrijo, ne pa tudi nad kurišči in prometom. Ministrstvo pripravlja uredbe z ukrepi za zmanjševanje emisij iz kurišč in prometa. Vloga občin bo pri tem zelo pomembna. Verjetno se ne bo mogoče izogniti nekaterim neprijetnim kratkoročnim omejitvam za zmanjševanje emisij, saj bodo nekateri celoviti sistemski ukrepi, na primer podpora izolaciji hiš, plinifikaciji in javnemu prevozu, delovali šele na daljši rok.
Z okoljskim delom ministrstva za okolje in prostor se kot organ v sestavi združujete z ministrstvom za kmetijstvo, to pa velja za enega največjih onesnaževalcev. Kakšno sožitje pričakujete?
Že v preteklosti je okolje v skupnem ministrstvu sobivalo z resorji, ki so bili potencialno konfliktni z njim, namreč energetiko in prostorom. To je lahko tudi priložnost, da se nekatere zadeve rešijo že znotraj ministrstva.
V zadnjih dveh hladnih tednih so se že pojavile ugotovitve, da se Zemlja očitno ohlaja.
To seveda ni res, dolgoročno se segreva, o tem ni nobenega dvoma. Ne moremo na podlagi mrzlega dvotedenskega obdobja sklepati o spremenjenem trendu, ta je še vedno enak. Sicer pa na Arsu ugotavljamo, da se v Sloveniji podnebne spremembe kažejo tudi v spremembi vremenskih vzorcev.
Kako natančno se spreminja vreme v Sloveniji?
Večja je količina padavin jeseni in manjša v drugih letnih časih. Več je dogodkov z intenzivnimi padavinami. Trajanje snežne odeje je krajše. Posledično se spreminjajo tudi pretočni režimi naših rek.
Vaša opozorila o močni burji na Vipavskem so nekateri imeli za odvečna, češ, saj smo navajeni, da piha.
Na začetku te epizode z burjo so bile res takšne pripombe, nato pa vse več poročil o visoki škodi na objektih, v kmetijstvu in v prometu. Hvala bogu smo burjo zelo dobro napovedali. Tako so bili na izpostavljenih območjih pravočasno izvedeni ukrepi in je bila škoda manjša, kot bi lahko bila. V zadnjih letih vremenske in hidrološke ekstreme zelo dobro napovedujemo, posebej se je to pokazalo pri točni napovedi poplavnih dogodkov. Tu je pomemben tudi organizacijski vidik, ko zaznamo v bodoče tak dogodek, se organiziramo in aktiviramo dodatna dežurstva. Neprestano napredujemo pri modelskih orodjih in vhodnih podatkih. Meteorološke modele nadgrajujemo tudi s kompleksnimi modeli za analizo in prognozo onesnaženosti zraka ter z modeli stanja morja, tudi širjenja onesnaženja na morju. Modeliranje stanja morja je pomembno tudi zato, ker toplejše morje lahko okrepi vremenske ekstreme na celini.
Potresov se kljub temu ne da napovedati?
Na podlagi podatkov naše seizmološke merilne mreže o magnitudi, intenziteti in lokaciji potresov delamo natančne karte potresne nevarnosti, ki so osnova za varno gradnjo na potresnih območjih.
Imamo veliko predpisov, ki pa jih upoštevamo napol. Pozidali bi verjetno kar vse?
Potresne karte je po predpisih pri gradnji treba upoštevati. Posebej veliko pa je pritiskov za gradnjo na poplavnih območjih. Pri izdaji vodnih soglasij ali mnenj k prostorskim aktom vsakomur najprej priporočimo, da se izogne poplavnemu območju. Ljudje kar ne razumejo, da gre za njihovo dolgoročno korist. Nekaj dni po poplavah se govori le o tem, kako država ne sme dovoliti gradnje na poplavnih območjih, že po treh mesecih pa to preide v stavek, da birokracija nič ne dovoli.
Tudi evropska komisija pripravlja novo zakonodajo, kaj prihaja?
Do začetka 2013 mora Slovenija v pravni red prenesti novo direktivo o industrijskih emisijah (IED), ki je še strožja od IPPC. IED bo nadomestila skupaj sedem direktiv, vključno z IPPC. Obstoječi obrati IPPC bodo morali do začetka leta 2014 pridobiti dopolnjena dovoljenja po novi direktivi, ki se poglobljeno ukvarja še z varovanjem podtalnice in tal.
***
Delo v sodelovanju s Slopakom in finančno podporo mehanizma Life evropske komisije avtorsko avtonomno ozavešča bralce o pomenu ločenega zbiranja odpadkov in varovanja okolja. Temu je, poleg aktualnih objav v tiskanem Delu in na spletu, namenjena celotna stran Zeleno Delo.
