Tiskane izdaje
Foto: Shutterstock
Zadnje dni precej razmišljam o ekonomiji, saj so se dnevi po 21. decembru začeli daljšati! Imam dobre razloge za optimizem, saj je današnji dan (v Ljubljani) 37 sekund daljši kot včerajšnji. Jutrišnji bo 42 sekund daljši kot današnji. Prirast dnevne svetlobe je le 0,05 odstotka. A brez skrbi, do 11. marca se bo prirast povečevala do celih 195 sekund dnevno, kar je že 0,22 odstotkov. Če razmišljate kot ekonomist, boste brž prepoznali fenomen rastoče rasti: ne dogaja se le podaljševanje dnevov; dogaja se podaljševanje podaljševanja dnevov.
Ko ta pojav pri kakšnem podjetju opazijo vlagatelji, se hitro ogrejejo zanj. Vložek se bo izplačal, saj podjetje obeta, da bo ustvarjalo vse večje dobičke! Izkoristiti je treba prvi val rasti pri tistih delnicah, ki rastejo iz centov v evre - te naložbe so najbolj tvegane, a tudi najbolj donosne. Ustoličena podjetja lahko prinašajo stabilnejše dobičke, a ne tako velikih kot tista mlada, eksplozivna.
Če prevedem dinamiko v sodobni ekonomiji v prispodobo podaljševanja dnevov, je tako, kot da ekonomija zahteva neprekinjeno brstečo pomlad. Največja težava je v tem, da se prirast v slehernem obdobju računa glede na zadnje obdobje, ne pa glede na neko temeljno izhodiščno vrednost. Rast se ne sme ustaviti ne poleti ne pozimi ter mora celo rasti vse bolj iz dneva v dan.
Kaj takega se v nedogled ne dogaja nikjer na Zemlji. Po pol leta se rast zasuče in takrat »odrast« dosega prav toliko sekund. Narava operira v kratkih, zveznih periodah, ki se zrcalno ponavljajo. Trimesečju rastoče rasti sledi trimesečje upadajoče rasti, potem trimesečja rastočega upadanja in nazadnje trimesečje upadajočega upadanja. Po domače povedano: po 21. 12. dolžina dnevov počasi raste, okrog 21. 3. je rast najhitrejša, a potem se začne upočasnjevati, 21. 6. se začnejo dnevi počasi krajšati, 23. 9. se krajšajo najhitreje in se potem proti 21. 12. krajšajo vse počasneje. In tako naprej iz leta v leto ... na nobeni ravni, v nobenem daljšem časovnem obdobju v živih sistemih ne obstaja nenehna eksponentna rast.
Problem takšne rasti lepo ilustrira zgodba o Jožefovem pfenningu. Če bi Jožef 25. decembra leta 0 vezal 1 pfening (oz. prevedeno v sedanjo valuto: 0,01 €) za 2000 let ob 5% letni (obrestnoobrestni) prirasti, bi bil donos takšen, da bi do 25. decembra leta 2000 posedoval 2,39x10na40-o€. Preračunano v ceno zlata je to teža 421 milijard Zemelj v zlatu.
Dan je dolg samo toliko, kot je dolg. Lahko se odločimo skrajšati ure, minute in sekunde ter tako doseči da bo dolg celih 240 ur. A to bo le manipuliranje z enotami, ne z dejanskim časom. Vrednost štruce kruha je več ali manj enaka kot pred 80 leti, toda cena se je v tem času podvajseterila. Kar nam v ekonomiji razlagajo kot rast, je v večji meri zmanjšavanje merske enote. Plače in cene morajo nenehno »rasti«, saj valute iz leta v leto merijo vse manj. Nalašč sem zapisal, da »merijo«, saj denar nima nobene vrednosti, tako kot enota »meter« nima dolžine; meter meri dolžino, evro meri vrednost.
Meter na elastiki
Za novo leto vam podarjam prav poseben meter. Vzemite pol metra elastike in nanjo na vsakih 5 cm narišite decimetrske oznake. Kako si lahko s takim metrom pomagate? Treba ga je za dvakrat raztegniti in dobite točno en meter. Ne samo to! Če ga raztegnete za šestkrat, lahko z njim izmerite celo tri metre! Morda porečete, da tak meter ne vzbuja zaupanja, da je preveč raztegljiv. A prav takšne metre nosimo vsi v denarnici, le da jih ne krčimo in raztegujemo po svoji presoji, temveč glede na splošne trende. Počasi, pa vendar. Evro, dolar, jen, delnice ... vse merske enote v ekonomiji se na splošno ves čas krčijo.
Borze so mesta, kjer se dogaja barantanje z različnimi merskimi enotami; cilj je zmanjševati enoto tu, povečevati tam in iz razlike kovati imaginarno razliko ter potem to razliko prelivati v stvarne dobrine. Zato imajo mojstri manipuliranja z merskimi enotami lahko vedno najdaljši penis, največjo jahto, najmočnejši avto, najvišjo stolpnico - zato je iz leta v leto potrebnih vse manj milijarderjev, da posedujejo 1% vsega svetovnega bogastva. Kdor razbere algoritme in izkoristi svoj privilegiran položaj, izgubi stik z realnostjo, kot kaže tale enkraten eksperiment z igro Monopoly. Za še mnogo bolj poglobljen uvid v svet najbogatejših, priporočam ogled dokumentarca 740 Park Avenue.
Strašljivo je, da se moč manipuliranja nad enotami prenaša na konkretno realnost. Dokler ekonomija to dopušča in celo spodbuja, je odtujena od svojega najglobljega namena: zagotavljanja vestnega gospodarjenja z razpoložljivimi viri za skupno blaginjo.
Kot fekolog rad uporabim analogijo, da je današnja ekonomija premetavanje dreka po zraku. Pred leti sem v blogu Paralelne fekalije zapisal: »Danes 98% denarja nastane iz denarja samega, ne da bi se neposredno navezoval na kakršno koli produktivno dejavnost. To je nekako tako, kot če bi drek metal po zraku in bi ob vsakem metu pričakoval, da ga bo na tla padlo nekaj več, ne da bi ta drek prispeval kar koli oprijemljivega k čemur koli zunaj njega. Metanje dreka po zraku je postalo tako donosno, da ga ostane bore malo za podpiranje ustvarjalnih sektorjev v družbi in naravi: kmetijstva, obrtništva, industrije, umetnosti ... Tisti, ki si osebno nakopičijo res veliko dreka, ga le delček vlagajo v proizvodne procese - večino ga porabijo za pridobivanje povzpetniškega sranja v obliki luksuznih predmetov in za še več špekulativnega metanja dreka po zraku. Skratka, za še bolj analno vedenje. Kot je rekel Will Rogers: "Vse preveč ljudi troši denar, ki ga niso zaslužili, da kupujejo stvari, ki jih ne želijo, da bi naredili vtis na ljudi, ki jih ne marajo."«
V ekonomiji je nekaj hudo narobe - ne samo zavoljo ustroja ekonomije, ampak zavoljo ustroja nas ljudi. V naslovu bloga sem omenil velikost penisa v povezavi z ekonomijo in nisem si mogel kaj, da ne bi preveril, ali obstaja kakšna študija, ki ju povezuje. Navsezadnje je penis v osnovi elastičen, tako moški kot ženske pa ga imajo radi trdnega in karseda povečanega ob preobrazbi iz penisa v falus. Dejansko sem izsledil zanimivo študijo, ki dokazuje korelacijo gospodarske rasti s povprečno velikostjo penisa v določeni državi. Zaključek študije je: manjši penis, večja rast. Saj to je bilo za pričakovati, a ne?
Kako do stabilne zelene ekonomije?
V svoji novi knjigi Slovenija: navodila za uporabo (izide v začetku 2017), pišem: »Nomos je grška beseda, povezana z zakoni in vladanjem. Beseda logos je povezana z razumom, logiko in naravnim redom. Če primerjamo ekologijo in ekonomijo, ki si delita koren oikos (dom, v najširšem pomenu tudi svet), je ekologija razumevanje naravnega reda, ki vlada svetu, ekonomija pa se posveča postavljanju umetnega reda, da bi vladali svetu.«
Citata nisem navedel, da bi še razpredal o problemih ekonomije, navedel sem ga zato, da vpeljem ekologijo kot rešiteljico ekonomskih težav. Obnašati se ekološko pomeni posnemati naravo, njene ritme in dinamike. To pomeni objeti tudi krčenje, pešanje - ob pomladi dopustiti tudi jesen in zimo: nično in negativno gospodarsko dejavnost. Okoljske organizacije vedo, da danes svetu vlada ekonomija in da potrebnih okoljskih sprememb ne bo, če ne bodo spodbujale sprememb v ekonomiji, zato ekologi preprosto moramo delovati tudi na tem področju.
Zelena ekonomska gibanja so pri nas v zametkih in se večinoma navezujejo na svetovna gibanja ali institucije - denimo etična banka, model ekonomije za skupno blaginjo, model odrasti, pojavljajo se zamisli o komplementarnih valutah (tudi v praksi) ... Značilnost vseh njih je, da temeljijo na humanistični etiki in ekologiji - gospodarsko dejavnost gradijo na razumevanju naravnega reda, ki vlada svetu; ob tem opozarjajo na probleme, ki jih povzroča umetni red, ki ga sedanja ekonomija zlorablja za vladanje svetu. Vsi, ki te premike spodbujamo, smo veseli okrepitev!
Spodbujanje preobrazbe ekonomije se začne s širjenjem kakovostnega znanja. Kakor sem prispevek začel z mislijo Kennetha Bouldinga, se želim k njegovi misli vrniti tudi ob zaključku, saj še kako dobro izpostavi srž zadeve: »To, čemur ekonomisti pravijo "kapital", ni nič več kot človeško znanje, položeno čez materialni svet. Znanje in prirast znanja sta zato glavni ključ ekonomskega razvoja. Naložbe, finančni sistemi in gospodarske organizacije so v določenem smislu le mašinerija, po kateri se ustvarja in izraža proces znanja.«
Nova ekonomija temelji na novem znanju, ki po vseh znanstvenih merilih prekaša starega. Toda vsi dobro vemo, da moč argumenta nima šans proti argumenta moči, še posebej pa proti argumentu egocentrične narcisistične mačistične arogantne moči. Pri primerjanju ekonomij je kot pri primerjanju penisov - znanje gor ali dol, navečjega ima tisti, ki drži meter, določa pravila merjenja in celo po svoji volji krči in razteguje elastično ravnilo.
Dokler obstoječi ekonomski sistem drži črvrsto v rokah elastično žezlo doktrine rasti, s katerim meri vse okrog sebe, je etična ekonomija obsojena na marginalizacijo. Toda eksponentna rast bo prej ali slej zadela v plafon in takrat mora nov ekonomski sistem biti pripravljen, da prevzame iniciativo. Zdaj je še majhen, moral bo še krepko zrasti in se okrepiti - a rasel bo le do svojega organskega maksimuma, brez botoksa in plastičnih operacij in ponarejenih merskih enot. Z ravno pravšnjo velikostjo in trdnostjo bo služil zadovoljstvu vseh. To pomeni imeti največji penis na svetu.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
