Tiskane izdaje
Planet Polucija, rudarsko mesto Kabve v Zambiji. Območje bakrenega pasu, kjer se nahaja, je eno najbogatejših rudišč kovin. Kabve je prestolnica planeta Polucija. Njegovih dvesto tisoč prebivalcev živi na ogromnem jalovišču svinčeve rude ob stopnjah onesnaženja, ki so onstran normalnih lestvic.
Nedavno testiranje 246 otrok je pokazalo, da je pri vseh vsebnost svinca v krvi večja od 50 mikrogramov na liter krvi, pri veliki večini večja od 450 mikrogramov, kar povzroča med drugim poškodbe jeter, možganov in sluha, pri osmih otrocih pa je presegla verjetno s časom smrtno količino 1500 mikrogramov.
Na drugem koncu planeta Polucija, v Mežiški dolini, se po desetletjih življenja ob nevarnem svinčevem jalovišču zastrupitev umirja, a podatki so še vedno takšni: leta 2013 je od 154 testiranih triletnikov 128 otrok imelo v litru krvi do 50 mikrogramov svinca, 19 otrok do 100 mikrogramov, sedem otrok pa več kot 100 mikrogramov svinca na liter krvi. Še leta 2004 je bilo ocenjeno, da ima 85 odstotkov otrok v krvi povišane vrednosti svinca nad 100 mikrogramov na liter krvi. Ti otroci so danes odrasli, a spomin mora ostati, tudi na številke, ki večkrat razkrivajo tisto, kar želi kolektivna zavest pozabiti.
Koroška dolina svinca. Foto Jože Suhadolnik/Delo
Planet Polucija, Agbogblošie, Gana. Praktično poleg centra Akre je najbolj slavno svetovno odlagališče e-odpadkov, ne tistih simbolnih, ampak fizičnih ostankov elektronskih naprav. Ko so posnetki mladine, ki med dioksinskim dimom brska po kupih smodečih se žic, pred desetletjem obkrožili svet skupaj z informacijami, da gre za tone ilegalno izvoženih odpadkov iz razvitega sveta, je strupeno ozračje še zgostila kontroverza o resničnem izvoru odpadkov.
Greenpeaceova terenska raziskava je leta 2008 dokumentirala odpadke glavnih zahodnih znamk elektronske opreme in opazovala kontejnerje smeti iz Nemčije, Koreje, Švice in Nizozemske, ki so jih razkladali v bližnjem pristanišču. Drugi viri trdijo, da jih je večina lokalnega izvora. Kakšen je bil izvor že petnajst let prepovedanega pesticida atrazina, ki je gorel v vrhniškem požaru? Nejasen izvor strupenih odpadkov je pogosto del dimne zavese, ki obkroža njihovo gorenje.
Iskanje vzporednic z globalnimi vročimi točkami onesnaževanja se lahko zdi neprimerno: škoda, ki je tam povzročena ljudem, je toliko hujša, kot je večja njihova nemoč, da bi se ji uprli. Planet Polucija je najprej kraj okoljskega izkoriščanja revnejših ali od vpliva odrezanih. Točke velikega onesnaženja so praviloma tudi vroče točke okoljske nepravičnosti, torej položaja, ko je nekdo deležen vseh koristi podjetja, drugi pa vse okoljske škode, ki jo podjetje povzroča.
Peščica dobiček, vsi drugi škodo. Foto Leon Vidic/Delo
Problem onesnaževanja je v svojem jedru problem izkoriščanja. Protislovje, da smo kot prebivalci najbogatejšega dela sveta sočasno v položaju izkoriščevalcev manj srečne polovice sveta in v položaju izkoriščanih proti svojemu »enemu odstotku«, je podobno protislovju, da smo kot člani potrošniškega plemena na splošno odgovorni za velik del onesnaževanja, a hkrati včasih neposredne žrtve »okoljske katastrofe«. Ta nepravično in ciljno prizadene prav našo skupnost (Sinjo Gorico, Mežico, Krupo ...), čeprav od povzročitelja nismo bili nikoli deležni tako velikih koristi, da bi te opravičevale okoljsko tveganje.
Se je mogoče premakniti naprej od tega protislovja? Prvi, globalni del odgovora bo moral izhajati iz spoznanja, da sta na planetu Polucija onesnaževanje in izkoriščanje del iste strukture, čeprav se posameznik včasih, celo sočasno, znajde v različnih vlogah, kot izkoriščevalec in izkoriščani, kot potrošnik, povzročitelj onesnaženja, in njegova žrtev. Ampak nekatere oblike onesnaževanja, kot so izpusti toplogrednih plinov, tako ogrožajo samo preživetje vseh ljudi, da bomo nazadnje morali spremeniti prav to strukturo, če bomo sploh hoteli obstati. Spremeniti v kakšnem smislu? Kot dvojno opustitev, potrošniške civilizacije in moči zasebnega bogastva, da ne glede na splošno korist diktira izkoriščanje ljudi in okolja.
Drugi, lokalni del odgovora mora najprej, urgentno v luči nedavne okoljske nesreče, premisliti tukajšnjo okoljsko politiko. Z vidika načrtovanja razvoja moramo imeti odgovor na dejstvo, da manj proizvodnje in uporabe nevarnih snovi pomeni manj odpadnih nevarnih snovi. Ker tako rekoč vsa industrija uporablja nevarne snovi, je to vprašanje pametnega razvojnega ravnovesja, ki ne sme izhajati samo iz univerzalnih odgovorov »dobiček« in »delovna mesta«. Kdo lahko ugovarja nujnosti delovnih mest? A to ni poanta, gre za to, da pripoznamo okolje in okoljska tveganja kot enako nujen dejavnik. Ali je res upravičeno dovoliti gradnjo te lakirnice, te sežigalnice, ali v celotni sliki razvoja obstajajo okoljsko bolj sprejemljive možnosti? Ali celovito sliko razvoja sploh imamo?
Veliko elektronike konča v revnih državah. Foto Tadej Regent/Delo
Spremeniti moramo razumevanje načela onesnaževalec plača, ki ga danes razumemo malo narobe. V Sloveniji onesnaževalec podjetju, ki deluje na trgu (in je morda celo v lasti naročnika), plača okoljsko ekspertizo, na podlagi katere pridobi od države okoljsko dovoljenje. Stroške spopadanja z onesnaženjem pa v preveliki meri prevzameta skupnost in država.
Spremeniti moramo odziv na okoljske nesreče v industriji, ki se bodo dogajale tudi v prihodnje. Prvi odziv, ki bi ga pričakovali po vrhniški nesreči, je poseben inšpekcijski nadzor nad vsemi objekti v državi, ki na podoben način hranijo nevarne snovi. Vsi namreč delujejo pod istimi standardi kot tisti, v katerem se je zgodila nesreča. Še dodaten razlog za razširjen nadzor je verjetnost, da bodo prav ti preostali objekti prevzeli določen delež dodatnih odpadkov, ki jih Kemis zdaj ne more.
Nazadnje, a najpomembneje, spremeniti moramo način prostorskega umeščanja industrijskih objektov. To je koren velikega dela okoljskih tveganj v povezavi z industrijo. Zdaj je umestitev v pristojnosti občin, država pa podeli okoljsko dovoljenje za objekte, ki jim je kraj že določen. To je neke vrste okoljski narobe svet. Moralo pa bi biti prav nasprotno, na podlagi okoljske presoje bi morali za celotno ozemlje države določiti kraje, kjer je z vidika okolja in prostora sprejemljivo postaviti določeno industrijo.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
