Pobita in popikana

Letošnje poletje je v znamenju ugrizov in pikov. Prelite je bilo veliko krvi, predvsem človeške. Če so ugrizi intimna zgodba v koronakrizi, ki jo je povzročil prihod temnega jezdeca apokalipse, v volčje sivi esesovski uniformi, z lakasto svetlečim črnim smrčkom v obliki nacistične čelade, so piki univerzalna nadloga prebivalcev Ljubljane.

Tigrasti komarji so med nami že več poletij, a tako, kot sekajo letos, še niso, zna povedati marsikdo, še sveže vzdražen zaradi neprostovoljnega odvzema krvi tam nekje okoli gležnja, kjer še posebej srbi. Če mi je koronavirus omogočil delo od doma, o katerem sem dolgo sanjala, so mi progaste leteče pošasti odvzele možnost, da si za pisarno izberem vrt. A ne samo to, da se sploh za več kot minuto zadržim zunaj in nastavim sončnim žarkom, ki jih bom kmalu akutno pogrešala. Vsak prestop hišnega praga je kot operacija dan D. Teci za svoje življenje, čim hitreje obesi perilo, ekspresno pograbi listje, histerično populi plevel, odlij vodo iz podstavkov lončnic, da se ne bo namnožilo še več sovražnikov, in nazaj v kritje.



Toda prekleti krvosesi so tudi v hiši. Njihov delovnik za razliko od navadnih komarjev ni samo nočen, aktivni so ves dan. Neumorni so. Le redko se usedejo na steno, in čeprav so res slabi letalci, jih je grozno težko ubiti. Za to sem v naši družini po nenapisanem pravilu zadolžena jaz, najbrž zato, ker sem vegetarijanka s krajšim stažem. Vendar se ob vsaki žrtvi vprašam, ali morda ne prispevam k selekciji, po kateri bodo še bolj krvoločni vampirji.

Ob večerih nebo nad Bežigradom preletavajo velike jate škorcev, ki so si za prenočišče izbrali krošnje tukajšnjih dreves. Ko občudujem njihove manevre, si želim, da bi leteli veliko nižje … Če pa naj razmišljam v bodrilnem tonu te rubrike, lahko pobita in popikana sklenem le, da bom vsaj zaradi konca sezone komarjev vesela, ko se bo poletje poslavljalo.