Tiskane izdaje
Ljubljana – »Ljudje, ki pišejo programe urbane mobilnosti, ne vedo, kaj se dogaja v svetu,« pravi ekonomist Aleš Vahčič. Kitajska mesta so samo v poldrugem letu preplavili s prostimi kolesi in sistemi s postajami so umrli.
Kakorkoli kdo pride v mesto, ima do cilja še nekaj kilometrov. Z avtom to vzame več časa, saj je treba najti parkirni prostor in potem še nekaj poti opraviti peš. S kolesom za štiri kilometre ob tem porabiš 15 minut, peš pa hodiš skoraj eno uro. »Zato se povsod širijo najemna kolesa,« pravi Aleš Vahčič in dodaja, da prave spremembe pridejo s predpisi, denimo prepovedjo parkiranja, in tehnologijo.
Kitajci prihajajo s sistemom proste izmenjave koles, postaje bodo odveč. Foto: Jure Eržen/Delo
Mladi podjetniki
Ključ do merljivih rezultatov so kolesa v prosti izmenjavi, še bolje, električna kolesa, meni Vahčič. Eno mesto na postaji za kolesa stane brez vzdrževanja 1000 evrov, da bi ljudje to možnost sploh uporabljali, pa je treba postaviti čim več postaj. A tudi to ne omogoča merjenja, koliko manj ljudi uporablja avto. Na Kitajskem so mlade podjetniške ekipe (Mobike, Ofo) v poldrugem letu naredile revolucijo. Vsa velika kitajska mesta so že preplavljena s kolesi, ki jih je mogoče pustiti in najeti kjer koli in ki stanejo skupaj z opremo po 40 evrov. Vse omogoča tehnologija. Aplikacija na mobilnem telefonu omogoča najem kolesa, nakup vozovnice podzemne železnice in nato spet najem kolesa.
Pomemben razlog za najemanje koles so kraje koles. Foto: Jure Eržen/Delo
Kolesa na postajah uporabljajo le še starejši, ki mogoče še imajo kartice, podobne ljubljanski urbani. Konkurentov, ki posnemajo Mobike in Ofo, ki sta vsak dobila po milijardo dolarjev od investitorjev, kot so Alibaba, japonska Softbank in ameriški investicijski skladi, pa je že več kot 100. Sistem se bo tudi zaradi investitorjev širil v 150 mest zunaj Kitajske. Ofo bo, denimo, 100.000 koles preizkušal v Seattlu.
