Tiskane izdaje
Mežica, Idrija, Celje, Zasavje, Jesenice in Ljubljana so območja največje onesnaženosti tal zaradi človeških dejavnosti iz preteklosti. Se jim po požaru v Kemisu in deloma tudi zaradi zapuščine usnjarske industrije zdaj pridružuje Vrhnika?
Prof. dr. Helena Grčman, predstojnica Centra za pedologijo in varstvo okolja na oddelku za agronomijo biotehniške fakultete v Ljubljani, miri, da razmere niso kritične.
»V Mežici, najbolj onesnaženem območju s svincem pri nas, se je rudarilo 500 let. V Idriji, kjer je bil drugi največji rudnik živega srebra, prav tako. V Celju, kjer se je talila cinkova ruda, ki se je izkopavala v Mežici, sta se nakopičila cink in kadmij. Požar v Kemisu je bil enkratni dogodek, ki je na začetku močno onesnažil zrak, nato pa se je oblak razširil, koncentracije strupenih snovi so se razpršile in količina, ki je padla na posamezno talno površino, je premajhna, da bi zasledili merljive spremembe.«
Vseeno bi po njenem morali opraviti natančnejšo študijo, od kod so v zemljo prišle najdene nevarne snovi, ali prehajajo tudi v hrano, ki jo tamkajšnji prebivalci in kmetje pridelujejo in uživajo, in kako bi lahko vplivale na zdravje.
Podatki zadnjih vzorčenj tal kažejo, da so še vedno presežene vsebnosti onesnaževal na treh lokacijah. Najbolj je onesnažena lokacija na območju izliva nevarnih snovi iz Kemisa v Tojnico, kjer je bila močno presežena kritična vrednost za mineralna olja in opozorilna vrednost za nikelj v zgornjem sloju tal (0-5 cm), v spodnjem sloju (5-20 cm) pa je bila presežena opozorilna vrednost za mineralna olja in mejna vrednost za nikelj. V obeh slojih tal so bile presežene tudi mejne vrednosti za policiklične aromatske ogljikovodike, ksilen in toluen. V zgornjem sloju je bila presežena mejna vrednost za krom in molibden, povišane so bile tudi vsebnosti stirena. Na drugih dveh lokacijah, travniku na območju Strmca in njivi na območju Sveč hriba, pa so bile presežene mejne vrednosti za kadmij, krom in kobalt, vendar Agencija RS za okolje pojasnjuje, da je onesnaženje s temi snovmi posledica dejavnosti iz preteklosti, ne požara. Lahko komentirate te rezultate?
Najbolj onesnaženo je območje neposredno ob Kemisu, kjer so se nevarne snovi izlile v tla. Na tej lokaciji so bile izmerjene presežene kritične vrednosti za mineralna olja v zgornji plasti tal in opozorilne vrednosti za mineralna olja v spodnji plasti. V zgornji plasti je bil nad opozorilno vrednostjo tudi nikelj, več snovi pa je bilo detektiranih ali je presegalo mejne vrednosti. Na tej lokaciji lahko opazimo značilen trend upadanja koncentracij z globino tal, kar je tipično za onesnažena tla.
Analize tal so odkrile tudi nekaj starih onesnaženj, ki niso posledica nedavnega požara v Kemisu; predvsem imam v mislih kadmij in krom. Zelo verjeten izvor kroma je usnjarska industrija, ki smo jo imeli na Vrhniki. Krom so uporabljali pri strojenju kož, odpadke iz te dejavnosti, predvdsem ostružke kož, ki so bili vir žvepla in dušika, so tudi razvažali po okoliških površinah. Viri kadmija pa so lahko različni, poleg industrije sta tu še promet in uporaba fosfatnih gnojil. Rahlo povečane koncentracije kobalta in arzena na posameznih lokacijah bi bile lahko tudi geogenega izvora.
Kako krom vpliva na zdravje?
Vse težke kovine so lahko toksične za organizme, tudi esencialne, če se pojavijo v prevelikih koncentracijah. Med najbolj toksičnimi so živo srebro, srebro, svinec in kadmij. Za krom v Sloveniji nimamo veliko študij, osredotočali smo se na kadmij, cink, svinec in živo srebro, s katerimi so najbolj onesnažene nekatere lokacije. Mežiška dolina je bila veliko raziskovalno polje za svinec. Celje za kadmij in cink, krom pa se je pojavljal bolj omejeno in v koncentracijah, ki niso presegale kritičnih vrednosti.
Toksičnost kroma je odvisna od oblike. Trivalentni krom je v majhnih količinah esencialen za živali in človeka, šestvalentni pa je toksičen. Zato samo iz podatka o koncentraciji skupnega kroma v tleh ne moremo sklepati o nevarnosti za človeka. Analizirati moramo tudi obliko in prehajanje v užitne dele rastlin.
Zato trenutno na eni lokaciji s povečanimi vrednostjo kroma na Vrhniki poteka raziskava, s katero bomo poskušali ugotoviti, v kakšni obliki je ta, in ali prehaja v rastline. Z gospo, ki stanuje v neposredni bližini Kemisa in se je po pomoč obrnila na naš center, smo se dogovorili, da bomo na njenem zemljišču poleg zemlje vzorčili tudi zelenjavo, da bi ugotovili, ali je varna za uživanje oziroma katere rastline so na tem območju primerne za pridelavo.
Včasih je zelo težko vrednotiti primernost tal, saj za vse kovine nimamo normativa za hrano. Pri zelenjavi ga imamo le za svinec in kadmij, pri morskih jedeh za živo srebro, medtem ko za preostale kovine ni niti evropskih smernic. Za ugotovitev tveganja za zdravje ljudi moramo ugotoviti koncentracije v živilu, koliko takšnega živila posameznik zaužije, in na podlagi tega se izračunajo dnevni in letni vnosi oziroma se dnevni vnos primerja z dovoljenim.
Cink so mnoge države, tudi Slovenija je razmišljala v tej smeri, izločile iz zakonodaje za tla, ker je mikroelement in po njem kot prehranskem dopolnilu pogosto posežemo tudi, če imamo kakšne težave, na primer izpadanje las ali lomljenje nohtov. Zelo težko je vrednotiti, ali tla, ki vsebujejo povečane vsebnosti cinka, predstavljajo tveganje za zdravje ljudi.
Kako pa je s kobaltom, katerega koncentracija v tleh je bila presežena na dveh lokacijah?
Presežen je malo nad mejno vrednostjo, zato ne vidim težav. Vedeti je treba, da naša zakonodaja o imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh pozna tri vrednosti: mejno, opozorilno in kritično. Preseganje mejnih vrednosti še ne pomeni ogrožanja zdravja ljudi. Če so te na določeni točki presežene, je treba z dodatnimi raziskavami ugotoviti vzrok onesnaženja in ga zaustaviti. Če so preseganja posledica preperevanja kamninske osnove, ne moremo veliko storiti, če gre za antropogeni vir, pa ga je treba ustaviti, da ne bi nastala večja škoda. Tudi glede ugotovljenih preseganj mejnih vrednosti na Vrhniki je treba ugotoviti vir onesnaženja, in če imamo še aktualne antropogene vire, te ustaviti.
Opozorilna vrednost je tista koncentracija, ki pomeni, da pri določenih vrstah rabe lahko vpliva na zdravje. Pri povečanih opozorilnih vrednostih je treba ugotoviti, kakšni sta oblika in biodosegljivost posamezne nevarne snovi in kakšen je njen vpliv na zdravje. Za posamezno rabo tal (otroška igrišča, vrtovi, kmetijska raba) je treba izbrati primerne ukrepe. A žal naša zakonodaja različnih rab tal ne opredeljuje, zato ukrepanje temelji na strokovni presoji pri vsakem konkretnem primeru.
Prebivalci v bližini Kemisa se sprašujejo, ali je treba zamenjati zemljo, na kateri pridelujejo hrano.
Zamenjava tal je običajno potrebna samo v primerih, ko gre za preseganje kritičnih vrednosti in gre za občutljivo rabo, kot so otroška igrišča. Ne smemo je izvajati sami in zemljin nenadzorovano odlagati v okolju, ampak moramo pridobiti oceno odpadka in zemljino odložiti na urejenih deponijah. Zelo nevarno je tudi voziti neznano zemljino na vrt, saj je lahko onesnažena. V vseh primerih, ko zemljine premeščamo, se moramo držati uredbe, ki ureja obremenjevanje tal z vnašanjem odpadkov. Vsak primer je torej treba preučiti posebej in ustrezno ukrepati, nič delati na pamet.
Razumeti je treba, da so tla drugačen medij od zraka in vode. Po eni strani se onesnaženje ne pozna takoj, saj se snovi na talne komponente dobro vežejo. Po drugi strani pa je tla, ko so enkrat kritično onesnažena, zelo težko ali sploh nemogoče očistiti. Zato moramo pametno gospodariti z zemljišči.
Vrhniški občinski svetniki in tudi prebivalci so Kemisu odrekli gostoljubje in zahtevajo njegovo selitev. Ali je zahteva smiselna?
Če je bil obrat postavljen na onesnaženi lokaciji, deponiji, je toliko bolj smiselno, da se na njej ohrani. Industrijo je pač treba postavljati na onesnaženih območjih, saj zemlje tam ne moreš več rešiti. Če obrat stoji v industrijski coni in se ugotovi, da snovi v tleh nikamor ne gredo, je lahko sprejemljiva že zatravitev področja. Tako se ne ustvarja prašenje, trave pa se seveda ne sme uporabljati za prehrano živali.
Toda mimo onesnaženih zemljišč pri Kemisu teče potok.
To pa je druga stvar. Če je možen vpliv poplav in prehajanja snovi iz tal v površinsko ali podzemno vodo, bo treba onesnažena tla ob Kemisu sanirati. Pri takšnih koncentracijah je verjetno edina rešitev odkop in zamenjava tal ter uničenje onesnažene zemljine.
Zelo težko pa bo rešiti onesnažene sedimente. Pri njihovem premikanju v rekah in potokih se lahko začnejo izluževati vse akumulirane toksične snovi, spremeni se pH, vsebnost kisika in kratkoročno bi to lahko pomenilo zelo velik stres za vodne organizme.
Za območje Vrhnike bi svetovala podrobno študijo, ki bi opredelila, kako ravnati z najbolj onesnaženimi tlemi ob Kemisu, kakšne omejitve predstavljajo povečane koncentracije kroma na posameznih lokacijah in ali so posamezne snovi, na primer kobalt na eni lokaciji, geogene ali antropogene. En podatek ne daje odgovorov na ta vprašanja.
