Tiskane izdaje
Ljubljana – »Razprava o Ceti še ni končana. Vsaka država ima še možnost, da ta sporazum zavrne. S Ceto imate namreč tudi brez TTIP iste korporacije, ki si hočejo prilastiti vašo vodo, semena in hrano. Zdaj je priložnost, da ljudje povedo, da tega ne dopuščajo,« pravi Sharon Treat.
»Naše poročilo je bilo bolj usmerjeno v TTIP (sporazum o prosti trgovini z ZDA), ampak se je na srečanjih s parlamentarci v Bruslju, Budimpešti in drugod izkazalo, da želijo več informacij tudi o Ceti (sporazum o prosti trgovini s Kanado), zato smo pripravili še poročilo o tem sporazumu in pokazali, da sta si zelo podobna,« pravi odvetnica Sharon Anglin Treat iz Inštituta za kmetijsko in trgovinsko politiko (IATP). Ceto bodo obravnavali v Evropskem parlamentu v prvem tednu februarja, nato pa gre še v parlamente držav članic v ratifikacijo. »Postopek je kar dolg, zato je še kar veliko točk, kjer bi ga lahko ustavili,« dodaja Sujata Dey iz Sveta Kanadčanov, ki si prizadevajo za družbeno pravičnost.
Cesar je gol
Doslej je postopek potekal bolj skrito in v smeri sprejetja sporazuma. »Res je, vendar je veliko možnosti, da se ga ustavi. Nizozemska bo izvedla referendum o Ceti, V Nemčiji in Franciji bodo volitve. Valonija in še štiri regije so rekle, da lahko sporazum sprejmejo, vendar ga ne bodo potrdile, če bodo imele možnost glasovanja. O sporazumu mora glasovati še 38 parlamentov, tudi slovenski. V veliko državah pravijo, da Cete ne marajo, vendar jo bodo podprli, če nihče drug ne bo proti. To je kot zgodba o cesarjevih novih oblačilih, vsi vidijo, da je gol, reči pa si tega ne upa nihče,« pravi Treatova.
Sharon Anglin Treat in Sujata Dey. Foto Borut Tavčar/Delo
»Več dvomov je zdaj kot kdaj prej. V Evropi sicer nekako velja, da je Kanada precej drugačna od ZDA, da bolj spoštuje kmetijske in okoljske standarde. Vendar je na nekaterih področjih še slabša, ima denimo nižje standarde za dobrobit živali, z gozdovi ravnajo manj trajnostno. Kljub temu je bila vsa pozornost namenjena TTIP, ki ni še niti na koncu pogajanj, Ceta pa je. Mnogo določil, ki so v korist korporacij in so vzbujala veliko zgražanj pri TTIP, je tudi v Ceti. Dejstvo, da ima kar 47.000 ameriških korporacij podružnice v Kanadi, pomeni, da bodo ameriške korporacije, tudi če TTIP sploh ne bo sprejet, lahko uporabljale zloglasni mehanizem ISDS in tožile Slovenijo ali katero koli drugo državo zaradi njenih »omejujočih« standardov. Oba sporazuma pomenita praktično isto. Mesna industrija ZDA, Kanade in Mehike je po sporazumu Nafta popolnoma povezana, sploh ne moreš vedeti, od kod prihaja meso, ki ga imaš na mizi. Teh povezav očitno ne pozna nihče v Evropi, čisto vsi sogovorniki so bili presenečeni,« še dodaja Treatova.
Kanada rada toži
»Mnogi menijo, da je Kanada zelena država z veliko gozdov in pristnimi majhnimi kmetijami, vendar je celo zahtevala od Evrope, naj nafte iz katranskih peskov ne sme označiti za umazane, če želi sporazum,« pravi Sujata Dey. »To je popoln primer, kaj pomeni prostovoljno regulatorno sodelovanje, ki je predvideno v sporazumih,« je soglašala Sharon Treat.
Deyeva je pojasnila, da Kanada sploh ni majhna država, je namreč med največjimi izvoznicami kmetijskih pridelkov, pet odstotkov največjih pridelovalcev pa pridela polovico vse njihove hrane. »To se res ogromne kmetije s po 60.000 glav živine, deset tisoči piščancev, razmere za živali pa so obupne, v ogradah imajo pogosto dovolj prostora le za telo. S Ceto bi to meso prišlo tudi v Evropo, ker je zelo poceni, bi na koncu zmanjšalo standarde tudi v Evropi,« opozarja Deyeva. V ZDA sploh ni zakonskih omejitev za uporabo antibiotikov v reji živali, ker so živali zelo skupaj, pa je potreba po različnih zdravilih še večja.
Tudi čebele so žuželke, ki na industrijskih njivah niso zaželene. Foto Borut Tavčar/Delo
»Tudi v ZDA imamo velike konglomerate z ogromnimi tržnimi deleži, protimonopolna zakonodaja proti njim ni bila uporabljena, razširili so se po vsem svetu. Po Nafti in drugih sporazumih so bile neodvisne in majhne kmetije izrinjene iz sistema, 90 odstotkov prašičjih farm je ugasnilo. Če hočeš prodati pujsa, moraš skleniti pogodbo z eno od korporacij, zaslužiš pa zelo malo, ker cene padajo. Pri tem nimaš nobene pogajalske moči, korporacije postavljajo cene in tudi pogoje, saj moraš od njih kupiti piščance ali pujske,« pojasnjuje Treatova, kako je videti korporacijski razvoj kmetijstva.
Male kmetije izginjajo
V pogovorih s kmeti je izvedela, da tradicionalnih kmetij skoraj ni več, kar uničuje tudi skupnosti, saj vsi za nizko plačo delajo za velike družbe. »V Evropi še imate družinske kmetije, prostotrgovinski sporazumi pa dopuščajo le eno vrsto kmetovanja pod nadzorom korporacij. Subvencije za male pridelovalce mleka in podobno bi lahko bile predmet tožbe,« pravi Treatova.
Koliko kemikalij bi zadržalo mravlje stran? Foto Borut Tavčar/Delo
Podobno se dogaja s semeni in gensko spremenjenimi rastlinami. »Kanada nima predpisov o označevanju GSO, čeprav je bilo veliko poskusov civilnih pobud. Nimamo niti previdnostnega načela. Kanada je tudi sprožila spor pri WTO zoper EU zaradi njene zakonodaje o označevanju GSO in zmagala,« opozarja Deyeva.
Treatova je dodala, da je Kanada vložila tudi tožbo proti EU zaradi predpisov o hormonih v govedini, z ZDA se je sprla, ker so hotele vedeti za izvor mesa. »ZDA pa se po vsem svetu borijo proti označevanju hranilne vrednosti živil, kar je ironično, zlasti če upoštevate celo akcijo Michelle Obama Let's move, v kateri iščejo dobro hrano,« o dvoličnosti pove Treatova.
Sporazumi predvidevajo tudi telesa za tehnično preverjanje standardov. »Niti v enem primeru predpis ni postal strožji, vselej se standardi znižajo. »Če tako podaljšaš postopek za uvedbo omejitev snovi, ki povzročajo raka ali ubijajo čebele, lahko ljudje in živali leta umirajo,« pravi Treatova.
Drugačen sporazum
Obe pravita, da sporazumi vodijo v povečevanje trgovine, tudi če ta ne prinaša koristi družbi. Pretresljivo je, da se je trgovina povečala, plačila kmetom pa so se zmanjšala, ravno tako se je zmanjšalo število delovnih mest. »V Kanadi smo izgubili 40 odstotkov kmetij, prihodki kmetov so se zmanjšali, vse številke, ki so pomembne politikom, pa so se zvišale, izvoz, gospodarska rast in podobno,« pravi Deyeva.
Male ekološke kmetije so tudi zibelka biotske raznovrstnosti. Foto Borut Tavčar/Delo
Ideja sporazumov je tudi, da je bolje trgovati zunaj države, ne pa lokalno. »Lahko bi imeli ravnotežje, z lokalnimi proizvajalci, ki bi za kakovostno hrano dobili več, kot če bi izvažali velike količine poceni hrane,« meni Deyeva. Sharon Treat pa dodaja, da niso proti vsem sporazumom, vendar je treba razmisliti, kakšna trgovina bi bila primerna za razvoj družbe. Potrebujemo več modelov in celostni pogled, zdravilo za težave pa je tudi delujoča demokracija.
Sporazumi promovirajo dejavnosti, ki pospešujejo podnebne spremembe, hkrati pa onemogočajo drugačno ravnanje. »Ta hrana je poceni le zato, ker ne plačujejo eksternih stroškov, kot so uničevanje prsti s pesticidi, onesnaženje vode z odplakami, izpuhi vsega prevoza. Porabnik na koncu dobi hrano, ki ga dela bolnega,« pravi Deyeva.
