Razdrobljenost elektroenergetike podražila elektriko

Ljubljana – Milanu Jevšenaku, direktorju Elektra Slovenije, se sedanji mandat izteče aprila, dela pa, kot da bo podjetje vodil do konca. Vmes mu je uspelo povečati pravice za prenos elektrike v Italijo za 30 odstotkov, kar je izpulil Švicarjem in Francozom, in prihodke za 15 milijonov evrov.

Slovenska energetika je urejena kaotično, vsi tekmujejo z vsemi, lastnica pa je država.

Slovensko elektroenergetiko smo razdrobili na prafaktorje. Nobena evropska direktiva ni zahtevala tega. Evropa je hotela le, da imamo neodvisna operaterja prenosnega in distribucijskega omrežja, ki ne bosta omogočala prednosti domačim trgovcem, vse drugo pa bi lahko ostalo v istem podjetju, tako proizvodnja kot trgovanje. Nerodno bi bilo le, da bi imeli le enega direktorja. To so večinoma povsod tudi naredili, v Franciji je še vedno povsod EDF. Izločili so operaterja, ki pa je še vedno v stoodstotni lasti EDF. Tudi Avstrija ima enako.

Kako se je to zgodilo?

Narobe so ravnali že leta 2000, ker niso ohranili Elesa v obliki, v kakršni je HSE, pa zdaj izločili operaterja. Težava je, da zdaj v sistemu tekmujemo, kdo bo zaslužil več, kdo bo imel dobrega direktorja, ni pa družbe, ki bi imela dovolj akumulacije za velike naložbe in uspešen vstop na tuje trge. Energetika je proizvodnja, prenos, distribucija in poraba, na zadnjo pa večinoma pozabljamo. Misliti pa bi morali predvsem na dobro uporabnikov.

Kot razlog za razbitje na več družb je bila navedena konkurenčnost in posledično nižje cene.

Konkurenca je mogoča pri enakih izdelkih oziroma storitvah. Imamo nuklearko, hidroelektrarne in termoelektrarne, ki so med seboj popolnoma neprimerljive. Za sistem pa so nujne vse, v Sloveniji imamo idealno kombinacijo proizvodnih virov. Kako si bodo te konkurirale? Nastopati bi morale skupaj in s sinergičnim delovanjem nastopati na trgu. Konkurenca ne pomeni te kurje vasi, ko govorimo o konkurenci, govorimo o enotnem evropskem trgu, ki so ga odprle direktive. Mi pa smo vse razdrobili, občine, energetiko, in to zdaj primerjamo. Razmišljam, kako vse to narediti bolje za uporabnike. Če hočemo imeti to državo, če hočemo nekaj proizvajati, ne moremo imeti skoraj najdražje elektrike v Evropi. Se moramo res primerjati z Italijo, kjer je najhuje?

Trgovci pravijo, da so se tudi na jugu cene zelo povišale.

Kdo v Srbiji, Bolgariji ali Romuniji plačuje višje ceno kot je na borzi v Leipzigu? Nihče. Prek borz gre odstotek vse elektrike. Vse drugo se opravi bilateralno, proizvajalci doma prodajo elektriko porabnikom po nižji ceni od borzne.

Ne velja že velikokrat ponovljen argument, da je cena elektrike v Sloveniji nekoliko višja kot na borzi v Nemčiji in malo nižja kot v Italiji zato, da Slovenija ne ostane brez elektrike?

Sami sebe »lupimo« tu noter, posredno pa vse, ki to plačujejo. Naš proizvajalec elektrike gre prodajat na Leipziško borzo. Dobil bo manj, kot je borzna cena, ker mora odšteti še stroške prenosa. Zdaj grem do trgovca, ki mi bo prodal to elektriko po ceni na borzi in še prištel stroške prenosa, kot da bi elektriko proizvedel tam. Kje je pri tem logika? Res smo razbiti, da smo to logiko sploh lahko ustvarili. Od 85 do 90 odstotkov elektrike v Evropi se proda bilateralno. Le majhen del gre na borzo, zato cena na njej ne more biti podlaga za pogodbe.

Omenili ste, da slovenski elektroenergetski sistem brez povezav s tujino ne more delovati. Če obrnemo, bi lahko deloval brez proizvodnje elektrike v Sloveniji?

Če bi bil malo zloben, bi rekel, da lahko. Tu potrebujem en TEŠ ali Jek, pa bi delovalo vse. Lahko pa bi omrežje tudi ustrezno dodatno opremili in bi delovalo tudi brez tega. Zdaj z domačo proizvodnjo pokrijemo od 80 do 90 odstotkov porabe, če bi delovala še plinska elektrarna Brestanica, bi pokrili vso porabo, le cena bi bila višja. Tudi trgovci vedo, katera država mora kupovati elektriko, večji kupec si, dražje je. Lastni sistem bi ceno elektrike povišal za desetkrat.

Mnogi so veliko pričakovali od novega nacionalnega energetskega programa (NEP). Je to rešitev?

Pripravljen predlog NEP je neuporaben. Imel je 1000 strani, kdo bo to bral? NEP bi moral imeti 20 strani, notri bi morale biti naštete vse mogoče naložbe od proizvodnje, prenosa, distribucije in porabe elektrike. Iz tega nabora bi morala država izbrati tiste, ki morajo imeti prednost. Te naj država potem podpira, vse drugo pa lahko zgradijo javno-zasebne ali zasebne družbe. Če kdo dobi vse papirje, naj zgradi elektrarno, tudi denimo v Kopru.

V katerih smereh teče elektrika po slovenskem prenosnem omrežju?

Odvisno od vremenskih razmer. Ko je dež, je veliko elektrike z Balkana. Takrat usmerjajo elektriko proti severu in cene padejo. Vse hočejo prodati v Evropo. Drugo je veter in fotovoltaika. To pritiska s severa tudi proti Balkanu, vendar je vedno ena velika porcija za Italijo. Če vzamemo, da je slovenska poraba sto odstotkov, se po naših vodih prenaša še dodatnih 60 ali več odstotkov za tuje porabnike. To so fizični pretoki, komercialnih ne vidimo.

Eles je lastnik Taluma, ki ga kot največjega porabnika cena elektrike najbrž precej omejuje?

Lastniki 80 odstotkov Taluma smo postali po sili razmer v časih, ko smo še prodajali elektriko. Zdaj so razmere popolnoma drugačne. Talum uvaža glinico, koks ima borzno ceno, prav tako plin, če še elektriko drago kupuje, s ceno ne pride skozi. Zdaj se je zgodilo to, da bodo te naše »tržne« cene elektrike Talum uničile. Lani so že imeli težave z elektriko, Eles je moral dati jamstva, da bo plačana, kar nas bo stalo 15 milijonov evrov. Talum, ki ima tisoč zaposlenih z redno plačanimi vsemi prispevki, lahko še preživimo predvsem zaradi prihodkov od povečane prodaje čezmejnih prenosnih zmogljivosti v Italijo, ne gre pa to v nedogled. Zaupam pa programu prestrukturiranja in nadgradnje proizvodnje.

Veliko je zadnje čase govora o pametnih omrežjih. Kako daleč je to?

Ko so Španci dali velike spodbude za sončne elektrarne, so prišli Angleži in Nemci, ker so se naložbe izplačale v treh letih. Tam je zdaj tako: ko posije sonce, je v žicah v trenutku več tisoč megavatov elektrike, ki je ni kam dati. Zato je zdaj v Evropi pobuda za gradnjo črpalnih hidroelektrarn. Evropski trend je, da bi na severu imeli vetrnice, na jugu sončne elektrarne, vmes, tudi pri nas, pa črpalke. Pri pametnih omrežjih gre samo za to, da bi elektriko uporabljali takrat, ko je proizvodnja. Naš sistem pa je zdaj narejen tako, da proizvodnjo prilagajamo porabi. V praksi pa spet zaradi odsotnosti vizije, moj novi števec za elektriko še vedno pride odčitat človek z mopedom. Čeprav imam v hiši optiko, po kateri bi odčitek števca lahko šel s svetlobno hitrostjo v informacijski center.

Kaj pa vaši projekti, umeščanje daljnovoda v prostor traja pri nas tudi več kot deset let?

Na Elesu sem uvedel načrtovanje do leta 2050. To je nujno, če daljnovod gradimo po 30 let. Kar 20 let nismo nič gradili, le posodabljali. Zdaj gradimo daljnovoda Beričevo–Krško in Trbovlje–Beričevo. Potrjen je tudi državni prostorski načrt za daljnovod Cirkovce–Pince. Za tega smo z Madžari podpisovali dogovor leta 1998.