Tiskane izdaje
Vrhnika – Predlog sanacije Tojnice, ki ga je predstavil direktor Kemisa Emil Nanut, je za ribiče nesprejemljiv, nam je po dveh, s stališča ribičev neuspešnih sestankih s predstavniki Kemisa prejšnji teden povedal predsednik Ribiškega društva Vrhnika Vladimir Mikec.
Nanut meni, da bi bilo treba sanirati potok le na okoli sto metrih ob Kemisu (od mesta izcejanja gasilne vode do mosta na lokalni cesti v Sinji Gorici). To bi po njegovih besedah izvedli tako, da bi na tem delu zajezili potok, vodo s črpalkami začasno prečrpavali in jo po ceveh nekoliko niže spet spuščali v strugo, na vmesnem delu pa bi odstranili onesnažen sediment.
Ribiči se s tem ne strinjajo. Predlagajo, da se potok v celoti sanira (sediment in onesnažene brežine z vegetacijo vred) od zgornjega roba Kemisa do iztoka v Ljubljanico, to je približno 900 metrov. Pri tem bi bilo treba odstraniti vsaj pol metra sedimenta in tudi brežine z vegetacijo vred na desni in levi strani. Prav tako pa temeljito očistiti okolico obrata. Še posebno na dveh mestih, kjer je iz njega iztekala gasilna voda. Hkrati pa je treba poskrbeti, da ostanki onesnaženja ali morebitne nove izcedne vode ne bi mogle odtekati v potok.
Ob ogledu okolice obrata in Tojnice smo se lahko prepričali, da so na dva metra visokem betonskem zidu pogorelega skladišča s purpenom zamašili le luknje v njem. Tik pod njim pa je le s provizorično loputo zaprta velika oranžna cev, ki iz obrata vodi neposredno v potok. Naredili so tudi zasilni lovilni bazen (gre za manjšo jamo na brežini), v katerem je veliko vode, ki odteka v Tojnico. Čeprav oljnih gošč ni več mogoče opaziti, je desni breg na več mestih obarvan svetlo rjavo, po vodi pa občasno nastaja mavrični film. Oboje je dokaz, da v vodo še vedno iztekajo ali se izlužujejo ostanki nevarnih snovi.
Mikec je zato prepričan, da bi morali zapreti ta in morebitne druge črne iztoke iz obrata, ki niso del meteorne kanalizacije za odvajanje padavinske vode s streh. Prav tako pa, če bi še kdaj hoteli tam skladiščiti in predelovati nevarne odpadke, dograditi neprepustno betonsko ograjo, še posebno na delu med Kemisom in objektom vrhniške komunale. Izcedne vode pa bi bilo treba speljati do bližnje čistilne naprave.
Alternativne rešitve
Ker bi bila sanacija Tojnice zamudna, ribiči predlagajo tudi alternativne rešitve. Ena je, da bi hkrati s sedanjo strugo od obrata do Ljubljanice izkopali novo, v izsušeno staro pa po očiščenju in odvozu onesnaženega sedimenta in zemlje z brežin navozili izkopani material. Po drugi različici bi Tojnico lahko kakšen kilometer više od obrata speljali v melioracijski kanal in naprej v potok Podlipščica. Tako bi »ukinili« dva kilometra Tojnice in jo odmaknili od možnega novega onesnaženja. Čeprav je prva različica povezana z odkupi zemljišč, druga pa z gradnjo betonskega propusta pod lokalno cesto v Sinji Gorici, sta obe precej trajnejši rešitvi in zagotavljata hitrejšo vzpostavitev primernega stanja potoka.
Neuspešni pogovor
Čeprav se s Kemisovim predlogom sanacije Tojnice na petkovem sestanku Kemisa z ribiči ni strinjala niti predstavnica zavoda za ribištvo Barbara Bric, češ da (bio)monitoring ne vključuje niti osnovnih parametrov za Tojnico in Ljubljanico, kaj šele za Savo, je Nanut že dal vedeti, da se bo ta začela predvidoma 1. avgusta. Ker država še ni povedala, v kakšen sanacijski načrt bo prisilila Kemis, je Mikca strah, da bo sanacija nestrokovna, nepopolna in nezadostna. Še posebno, ker so v pogovoru z direktorjem Kemisa izvedeli, da naj bi ta imel za sanacijo Tojnice in večletni biomonitoring na voljo le 150.000 evrov.
To je veliko premalo, če upoštevamo, kaj vse bi bilo treba narediti po mnenju zavoda za varstvo narave in julijski predlog podjetja Ekosfera, da bi bila sanacija učinkovita in uspešna.
Po izračunu zadnjega bi samo odstranitev onesnaženega sedimenta, eko- in bioremediacija stale 200.000 evrov. Koliko bi stal triletni nadzor vzpostavljanja dobrega biološkega stanja Tojnice, ki bi se končal jeseni leta 2020, pa sploh niso niti ocenili.
