S polnimi nahrbtniki tudi v dolino, ne le v gore

Slovenija je geografsko zelo razgibana država, Slovenci navdušeni hribolazci, avgust pa je za to rekreativno dejavnost tradicionalno najboljši mesec. Zato bomo v prihodnjih tednih predstavili nekaj napotkov za ločevanje odpadkov v hribih, saj nam doma gre že kar dobro.

Pravijo, da je avgust tisti mesec, ki je najugodnejši za hribolazce. Vremenske razmere so pravšnje, dnevi dolgi, ohladitev, ki nam jo ponuja zavetje gora, pa natanko tisto, kar potrebujemo, ko iščemo prostor, kjer bomo v poletni sopari laže zadihali.

Na pot se ponavadi odpravimo zgodaj zjutraj, z nahrbtniki, polnimi dobrot. Vrečka s sadjem, plastenka z vodo, domači sendviči, zaviti v aluminijasto folijo, pločevinke, vse to je – če izvzamemo pravilno obutev, obleko in palice – osnovna »oprema« planinca.

Kako ravnamo z odpadki

Zadnja leta so se čistilne akcije iz mest preselile tudi v više ležeče okolje. Te so sicer v organizaciji Planinske zveze Slovenija v sodelovanju s planinskimi društvi stalnica ob koncu sezone, v zadnjem času pa jih organizirajo tudi med letom. Podobne pobude so tudi na Tirolskem, kjer se na enak način poskušajo spopadati z odpadki v gorah. V grobem lahko rečemo, da so naše gore čiste. Za to poskrbijo tudi planinske koče, ki skrbijo za ločeno zbiranje odpadkov, opremljene so s stiskalnicami za pločevinke in kompostniki, drugo dodajo planinci sami.

Odpadke ponekod odvažajo s helikopterji, drugod s terenskimi vozili, z žičnicami ali celo konjsko vprego. Ta je cenejša in ne onesnažuje okolja kot druga prevozna sredstva. Da pa ne obremenjujemo preveč živali in hkrati ne povečujemo vnosa izpušnih plinov, je prav, da enako vestno, kot smo svojo malico pripravili, tudi odnesemo njene ostanke v dolino.

Najbolje kar domov

Večina izhodiščnih točk in parkirišč je opremljena s smetnjaki, zato odpadke odvrzimo tja, in ne ob planinskih kočah. S tem samo zmanjšamo težo svojega nahrbtnika, naši ostanki pa čakajo na »javni prevoz« do doline. Ker pa zabojniki po regijah niso enotni, je najboljša rešitev ta, da smeti odnesemo v domače okolje, kjer jih bomo zagotovo znali pravilno ločiti.

Ostanke sadja in papirnate robčke po koncu poti vržemo med biorazgradljive odpadke, ki jih na leto v Sloveniji pridelamo več kot 50.000 ton, v naravi pa bi se razkrajali nekaj mesecev. Vrečke in aluminijasto folijo pustimo v zabojniku za embalažo, saj je zelo veliko možnosti, da v nekaj mesecih postanejo surovina za nov izdelek. Sem sodijo tudi prazne plastenke, ki jih čim bolj sploščimo in tako prihranimo prostor. Odvržene v naravo za razkroj potrebujejo 450 let, kar je sedem povprečnih človeških življenj. Če zanje poskrbimo mi, pa bodo prej kot v enem letu znova na policah. Tudi razni žvečilni gumiji in cigaretni ogorki sodijo v zabojnike (za mešane odpadke), saj odvrženi v naravo ostanejo tam še nekaj let.