Tiskane izdaje
Ljubljana - V uglednih znanstvenih revijah Nature Communications in Hystrix sta bila te dni objavljena dva članka mednarodne skupine strokovnjakov, ki se je zadnja leta ukvarjala z vprašanji, kaj so vzroki za hitro širjenje šakalov po Evropi. Na to temo so opravili dve raziskavi, kjer so ugotavljali odnos med dvema največjima evropskima predstavnikoma družine psov, volkom in zlatim šakalom, pa tudi med volkovi in kojoti v Severni Ameriki ter med dingi in lisicami v Avstraliji.
»Zlati šakal, ki je sicer domorodna vrsta v Evropi, a je tisočletja živel omejen le na jugovzhodne obale te celine, se zadnja desetletja pospešeno širi po vsej celini, tudi v Sloveniji,« pravi dr. Miha Krofel, ki je sodeloval pri obeh mednarodnih raziskavah. Njihove ugotovitve so zanimive, saj potrjujejo domneve, da ti dve populaciji vplivata ena na drugo oziroma da na volčjih teritorijih ni šakalov.
Izsledki raziskav so potrdili, so se šakali po Evropi razširili v časi, ko so preganjali volkove, kar je bilo najbolj intenzivno po drugi svetovni vojni. Takrat so se šakali iz svojih prvotnih domovanj na otokih in obalah Sredozemlja in Črnega morja razširili in tudi prvič dosegli Slovenijo. Zlatega šakala so prvič opazili v zimi 1952/53 v okolici Vrhnike, stalni populaciji pa naseljujeta Ljubljansko barje in gornje Posočje. Šakal je že prej zasedel večji del Hrvaške in Madžarske, od tam se širi v Slovenijo.
»Širjenje šakalov je bilo najhitrejše na območjih, kjer je bil volk popolnoma iztrebljen, na primer v Panonski nižini. Danes se šakali še vedno širijo, vendar se v splošnem izogibajo območjem s stabilnimi tropi volkov,« pravi dr. Miha Krofel.
Številne populacije volkov po Evropi so se v 21. stoletju spet nekoliko opomogle in raziskovalci so preverili, kaj se zgodi s šakali, ko se volkovi vrnejo na območja, od koder so bili pregnani. »Raziskali smo osem takšnih območji po Evropi in za večino ugotovili, da so po vrnitvi volkov šakali izginili ali pa se premaknili na rob volčjih teritorijev. Edino območje, kjer so se šakali obdržali, je del Srbije, kjer so volkovi še vedno pod močnim pritiskom zaradi odstrela, tako da ne uspejo vzpostaviti stabilnih tropov,« pravi dr. Krofel.
Na območja, kjer ni volkov, se naselijo šakali. Foto: Miha Krofel
Zato strokovnjaki ugotavljajo, da prisotnost volkov ni dovolj, da preprečijo širitev šakalov. »Volkovi morajo imeti možnost preživeti v zadostnem številu in formirati stabilne trope, da pride do pravega učinka. Če jim to omogočimo, postanejo precej bolj učinkoviti pri nadzorovanju številčnosti šakala, kot je to možno z izvajanjem odstrela, ki glede na prejšnje raziskave nima večjega vpliva na populacije šakalov,« pravi dr. Miha Krofel.
Te ugotovitve je potrdila druga študija, v kateri so poleg interakcij med volkovi in šakali raziskali tudi odnose med volkovi in kojoti v Severni Ameriki ter med dingi in lisicami v Avstraliji. Vodilni avtor te študije, dr. Thomas Newsome iz Univerze v Sydneyu je povedal: »Ta raziskava je pokazala, da populacije vrhovnih plenilcev, kot so volkovi in dingi, potrebujejo velika in sklenjena območja, da lahko učinkovito vzdržujejo ravnovesje v ekosistemih«.
Nadzorovanje številčnosti in razširjenosti manjših plenilcev - šakalov, kojotov in lisic - je uspešno šele, ko veliki plenilci - volkovi in dingi - živijo v naravnih gostotah na večjih območjih. Izkazalo se je tudi, da je vpliv na manjše plenilce največji na osrednjem območju velikih plenilcev in se proti robu razširjenosti zmanjšuje.
»Že od prej je bilo znano, da lahko volkovi in dingi pozitivno vplivajo na ekosisteme. Vendar očitno vplivi človeka, kot sta uničevanje naravnih habitatov zaradi kmetijstva in destabilizacija socialnih skupin velikih plenilcev zaradi lova, te učinke otežujejo. Ljudje bomo morali postati bolj strpni do velikih plenilcev, če bomo želeli v celoti izkoristiti ekološke ugodnosti, ki nam jih lahko nudijo,« je še dodal dr. Newsome.
