Tiskane izdaje
V več kot letu dni brez lastnega avtomobila se je nabralo kar nekaj dobrih in slabih stvari, k sreči je bilo drugih bolj malo ali pa sem le tako usmerjen. Vzpostavila se je nekakšna rutina, za vožnje lastne teže in majhnega do srednjega dodatka po mestu je skoraj vse leto dovolj kolo. Za večje družinske nabave pa je včasih treba najeti avto. Seveda električnega, čisto dovolj velike prtljažnike imajo, razen malega smarta. Preprosto je to, s telefonom.
V čistem zraku in brez hrupa je prijetno za vse. Foto Ljubo Vukelič/Delo
Še daljše poti terjajo nekaj več načrtovanja in tudi preračunavanja. Družinska povratna vozovnica do Celja za vlak je le malo več kot deset evrov cenejša kot najem avta srednjega razreda za en dan, prva 24, drugi 36 evrov plus gorivo, seveda. Najem za tri dni pa dobrih sto evrov. S tem da pri avtu ni treba obiskov ali izletov skrajševati zaradi voznih redov in gledati na uro. Čeprav je tudi to včasih koristno in tehten izgovor, da prej greš od kod, kjer ni več najbolj prijetno.
Avtobus do Bleda bi štiri stal približno 25 evrov v eno smer. A tega niti ne veš, če imaš avto. Niti tega, da avtobusi vozijo precej pogosto, na njih pa sedijo večinoma mladi in turisti. Kar je prijetno. Avtobusi, mestni, so včasih tudi nujno prevozno sredstvo. Vendar se je vsaj v konicah ali v dežju, naj bo hud naliv ali le toliko kapelj, da je cesta vlažna, zelo tvegano zanašati na njihovo točnost. Najmanj desetkrat se je sedem minut na prikazovalniku razvleklo v dejanskih in otipljivih petnajst in tudi več minut. Včeraj je na prikazovalniku ob 17.05 sijalo, da avtobus številka 27 pride v devetih minutah. Prišel je ob 17.25.
Si kdaj želite, da bi imeli na voljo tako dolge minute? Foto Jure Eržen/Delo
Ravno svoboda v odločanju je najpogostejši argument lastnikov avtomobilov, ko se pogovarjajo z menoj. Vstaneš, vzameš ključe, se usedeš in greš kamor hočeš. Res? Vedno se ob tem spomnim vseh misli, ki so mi prebadale glavo, ko je bilo treba kam iti. Bo avto vžgal, imam prave gume, bo vse v redu, do kdaj je treba kupiti vinjeto, kaj je s tisto rjavo piko, se je povečala, kdaj bo treba na servis ... Skoraj stres, zlasti ob misli na stroške.
Najet avto ima vse, le prevoženih kilometrov je malo. Včasih je avto skoraj povsem nov, na cesti le tri dni. Za vinjeto, gume ni treba skrbeti. Izziv so malo različne ročice in gumbi, a to je stvar kodranja možganov. Najet avto zares uporabiš takrat, ko ga potrebuješ, in to ni velikokrat na leto, vsaj če živiš v Ljubljani ne.
Ta zavest se širi. Povprečen avto stoji več kot 90 odstotkov časa, zaseda prostor, ki bi lahko bil koristneje uporabljen, na njem bi, denimo, lahko stal oreh ali pa igrala za otroke, pa klopce, kjer bi se sosedi lahko zatopili v pogovore. Brez izpuhov in hrupa, ki jih povzročajo avtomobili. V katerih se večinoma vozi po en človek. Postavite se ob cesto in malo opazujte. Ocena ni veliko pretirana.
Nastajajo nove pobude. Eno so že uveljavljeni prevozi.org, zlasti za posameznike to deluje odlično. Več je tudi prijateljev ali sosedov, ki gredo v skupinski nakup in potem v souporabo avta, širša pa je pobuda oziroma skupnost Pipi, kjer je geslo »najemi sosedov avto«. En avto namesto treh je že velik napredek.
Ministrstvo za infrastrukturo bi rado večino avtov na elektriko. A za to bo treba storiti kaj bolj konkretnega, denimo avtomobile povezati z zdravjem. Zaradi onesnaženega zraka, zlasti delcev, in hrupa namreč tudi pri nas predčasno umre več tisoč ljudi. A to se v cenah dizla in bencina ne pozna. Podobno kot v katerem drugem gorivu. Veliko je poznavalcev in strokovnjakov, ki pravijo, da elektrarne na obnovljive vire energije ne bi obstajale brez znatnih subvencij. Bi bilo tako tudi, če bi fosilnim gorivom zaračunali vse eksterne stroške?
Elektrika bo bolj razširjena, ko bodo cene goriv višje. Foto Leon Vidic/Delo
Poglejmo cigarete. Nedvomno so škodljive za zdravje. Zato nanje natisnemo grozljive slikice, v končno ceno škatlice pa 80 odstotkov prispevajo davki in prispevki. In to še ne pokrije vse škode. Trošarine in davki na goriva prinesejo v državni proračun milijardo evrov. Ne predstavljajo 80 odstotkov cene, še zdaleč ne. Ne smejo, ker bi bila goriva pri nas potem dražja kot drugje. In kdo bi zdržal vik in krik vseh voznikov? Treba je vendar uspeti na volitvah. Spomnite se samo še vseh argumentov, zakaj bi bilo smotrno obdavčiti sladkor v pijačah, saj vendar kvarno vpliva na zdravje. Se je kaj zgodilo? Nič.
Najhitreje, najceneje in najbolj zdravo po mestu. Foto Leon Vidic/Delo
Ljudem je treba omogočiti javni prevoz, kolesarske steze, odprte prostore za srečevanja, skupnostno bi se dalo poskrbeti tudi za prevoz in boljše počutje starejših. Hkrati pa omejiti število parkirnih prostorov v vseh novih soseskah, postopno pa tudi v starih. Souporaba je dobra za zrak, izrabo prostora in je cenejša. Dobro je tudi, da ima električna souporaba v Ljubljani podporo, da se električnemu avtu, denimo, samodejno odpre zapornica v garaži pod Kongresnim trgom.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
