Tiskane izdaje
Pravi vihar v civilni družbi je konec aprila povzročil predlog evropske uredbe o rastlinskem razmnoževalnem materialu. Ta je med drugim opredelil, da se lahko prodajajo le semena, ki so registrirana oziroma vpisana v ustrezno sorto listo, malim kmetom in vrtičkarjem pa je po interpretaciji nekaterih prepovedal brezplačno izmenjavo semen in sajenje doma vzgojenih sadik, s čimer je močno posegel v suverenost odločanja o virih hrane in ogrozil prehransko samopreskrbo.
Peticija, ki jo je sprožila avstrijska okoljevarstvena organizacija Arche Noah – podpisalo jo je preko 200.000 ljudi –, je zadnji hip prinesla omiljeno uradno različico predloga, toda tudi v njej je veliko nejasnosti.
»Že v uvodnem predstavitvenem delu si določeni odstavki nasprotujejo. Po eni strani govorijo o izvzemanju zahteve po registraciji rastlinskega razmnoževalnega materiala, ki naj bi se tržil med vrtičkarji in ekološkimi kmeti, po drugi strani pa natančno opredeljujejo pravila za vpis vseh skupin sorte v nacionalno ali evropsko sortno listo. Nekateri odstavki zopet govorijo, da bi morala država zagotoviti poenostavitev in brezplačnost storitev za vpis sort za nišne trge,« nejasnosti opisuje Mario Lešnik, dekan Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru.
Pasti za vse
Povrhu v predlogu uredbe niso natančno opredeljeni pojmi, kot npr. nišni trg in rastlinski razmnoževalni material za nišni trg. Po členu 89 naj bi bili stroškov vpisa v register sort oproščeni izvajalci poslovnih dejavnosti, ki zaposlujejo največ deset oseb in njihov letni promet ne presega dveh milijonov evrov. Ni jasno, ali mednje lahko spadajo tudi ekološke kmetije. »Če bi bilo tako, bi imele te pravico do skoraj brezplačnega vpisa svojih selekcij v sortno listo. Toda številni ta predlog razumejo drugače,« pravi Lešnik.
Sam ne izključuje možnosti, da je predlog namenoma ohlapen, da bi se države lahko same odločile, kako ga bodo spravile v življenje tako, da bodo pokrile vse interese – tako velikih pridelovalcev kot malih skupin. »Ob tej predpostavki se nevladnim organizacijam ni treba bati zakonodaje, ampak morajo najti pot kakovostne komunikacije z državno administracijo za najdbo poenostavljenih poti za vpis nišnih sort v sortno listo. Seveda si nevladne organizacije želijo, da ne bi bilo treba izpeljati nikakršnega postopka in bi se nišni razmnoževalni material lahko izmenjeval oziroma tržil lokalno brez izvedbe postopka vpisa. Nekateri tako tolmačijo drugi člen uredbe.«
Glede avtohtonih sort, nekatere od njih lahko spadajo med nišni material, mora lokalna državna administracija za majhne pridelovalce najti poenostavljene, poceni ali celo brezplačne metode registracije. Nevladne organizacije pa bi posameznike in kmete lahko pozvale k zbiranju avtohtonih sort in jim pomagale izpeljati vpis v register.
Zahteva za vpis v register nišnih sort je po Lešnikovem mnenju smiselna, saj se s tem zmanjšuje možnost tržnih prevar in zagotavlja kakovost potrošnikom. Tudi ustrezno označevanje nišnega materiala je smiselno, ker ob nakupu potrošnik natančno ve, kaj kupuje. Poenostavljena registracija nišnega materiala je lahko eden od mehanizmov zaščite avtohtonih sort pred izgubo; doslej smo jih po ocenah nekaterih strokovnjakov izgubili pomemben delež.
Vendar dokument ne vsebuje le pasti za male kmete, temveč tudi za srednja in velika podjetja. »Nekateri odstavki govorijo, da če se oceni, da ne bi bilo dobro tržiti standardnega rastlinskega razmnoževalnega materiala (material najnižje kakovosti), se to lahko prepove. Če bi sprejeli takšen odlok, podjetja, ki tržijo samo to kategorijo razmnoževalnega materiala, ne bi več mogla poslovati.«
Srednje velika podjetja pa bi lahko močno prizadela zahteva o dodatnih poskusih za vpis sorte v sortno listo. Številna si namreč ob dokaj majhnih količinah semena, ki jih prodajo, ne bi mogla privoščiti stroškov dragih in dolgotrajnih testov, ki bi jih morala opraviti pred oddajo dokumentacije za vpis sorte. To je primer neposrednega vpliva na konkurenčnost semenarskih podjetij, pravi Lešnik.
Obvezna oznaka GSO
V Fundaciji za ohranitev semen se zavedajo, da si multinacionalke s patenti na semena lastninijo osnovni material prehranske verige in dolgoročno ogrožajo prehransko varnost državljanov. »Morda v tem trenutku mislimo, da bomo na svojem vrtu lahko pridelovali semena, ki jih bom zasejali tudi prihodnje leto. Za državo kot celoto oziroma večino državljanov pa to ni poskrbljeno, saj glavnino hrane še vedno kupujejo v supermarketih, kar pomeni veliko odvisnost od multinacionalk,« opozarja Katarina Hölzl, predsednica društva Oskrbimo Slovenijo.
V fundaciji zato poskušajo rešiti tisto, kar še lahko, in sicer z registracijo semen, ki jim jih bodo prinesli zainteresirani mali kmeti, posamezniki in organizacije, ki bodo postale njene partnerice. Pri registraciji bodo sodelovali s Kmetijskim inštitutom Slovenije, Fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede in drugimi nevladnimi organizacijami.
V soboto, 25. maja, fundacija z nekaterimi drugimi nevladnimi organizacijami vabi na Trg svobode v Maribor na shod proti multinacionalki Monsanto. Slovenija je ena od 49 držav, ki se bo z mirnimi protesti in gverilskimi akcijami metanja semen pridružila globalnemu shodu proti podjetju, ki »je v Ameriki uničilo tisoče kmetov, naslednji cilj pa je širitev na Evropo«, so zapisali v povabilu.
»Opozoriti želimo na pomen kupovanja ekološke, lokalno pridelane hrane, saj so gensko spremenjeni organizmi, ki dokazano negativno vplivajo na zdravje ljudi, močno prisotni v prehranski verigi,« navaja Hölzlova.
Ker gensko spremenjena semena niso reproduktivna, vplivajo na našo prehransko neodvisnost, poleg tega se preko zraka in žuželk prenašajo na polja, posejana z običajnimi semeni, ki se »okužijo« z gensko spremenjenim genom. Dolgoročno bi tako lahko vsa semena vsebovala gene gensko spremenjenih semen. Namen shoda je tudi podati predloge izboljšav, kar bo mogoče storiti na delavnici, ki jo bo vodil Nara Petrovič.
V fundaciji so objavili tudi peticijo, s katero pozivajo k sprejetju zakonodaje, ki bi uvedla obvezno označevanje vseh izdelkov, ki vsebujejo gensko spremenjene organizme (GSO). Če izdelek vsebuje GSO, mora biti to na njem navedeno, če vsebuje posamezno gensko spremenjeno sestavino, pa se to navede ob njej. Trenutno je obvezno označevanje živil in krme, ki vsebujejo ali so proizvedeni iz GSO. Mesa, mleka, jajc, rib in izdelkov iz živali, krmljenih z gensko spremenjeno krmo, pa ni treba posebej označiti, kakor tudi ne fermentiranih izdelkov (npr. jogurtov in sirov), proizvedenih z GSO, in živil, pri katerih so bili uporabljeni encimi, pridobljeni iz GSO.
