Sistem ravnanja z odpadki je pred razpadom

Ljubljana – V največjem centru za ravnanje z odpadki, v Ljubljani, kamor vozijo odpadke iz 58 občin, na leto nastane povprečno malo več kot 100.000 ton tako imenovane lahke frakcije komunalnih odpadkov, ki so jih pred leti zelo poceni izvažali na Dunaj. Zdaj sežig tone tega alternativnega goriva iz odpadkov v tujini, kjer se z njim grejejo, s prevozom stane od 120 do 200 evrov.

»Madžarska ni zaprla meje le za blato iz čistilnih naprav, ampak tudi za lahko frakcijo komunalnih odpadkov. Vsi dogovori za izvoz blata se bodo iztekli marca, takrat ne bo nobene rešitve več. Sežigalnice imajo dovolj plastike iz lahke frakcije, ki ima višjo kurilno vrednost kot suho blato, prav tako zanjo lahko več zaračunajo. Tako blata ne bodo sežigali nikjer,« opozarja Sebastijan Zupanc, direktor Komunalne zbornice na GZS.

Težava je tudi zniževanje vrednosti materialov

Količinsko je blata iz čistilnih naprav tudi 100.000 ton na leto, in sicer predvsem zato, ker ga je del posušenega do 90 odstotkov suhe snovi, večina je le odcejenega. S sežigom ali sosežigom bi zdaj le premagali težavo. Zupanc opozarja, da bo Evropa zahtevala izločanje fosforja, kar pa je mogoče le v sežigalnicah, namenjenih izključno blatu, sicer ostene v pepelu preveč drugih primesi.



Del lahke frakcije, ki vsebuje večinoma plastiko, že sežigajo v Sloveniji. V celjski toplarni 25.000 ton, v Salonitu pa 27.000 ton. Preostanek, okoli 130.000 ton, se že spet kopiči.

Zupanc opozarja, da se bodo razmere še poslabšale. Družbam za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) je uspelo s tožbo na upravnem sodišču, da morajo prevzeti toliko embalaže, kolikor je njihovi zavezanci dajo na trg. Računsko sodišče je ugotovilo, da je embalažnina plačana za le 48 odstotkov odpadne embalaže.



To pomeni, da DROE ne bo treba prevzeti 100.000 ton mešane komunalne embalaže, 17.000 ton stekla in 8000 ton papirja. Spet bodo nastajali kupi odpadkov, in če jih bo država hotela pospraviti, bo morala za to zagotoviti 160 evrov za tono. Težava je namreč tudi zniževanje vrednosti materialov. Včasih je bilo za tono papirja mogoče iztržiti 70 evrov, zdaj ga je najceneje sežgati. To v negotovost postavlja tudi evropske načrte krožnega gospodarstva.

Namenske sežigalnice, ne sosežig

Ker celjska toplarna nima nasprotnikov, Zupanc verjame, da je mogoče najti način tudi za postavitev nove sežigalnice z online meritvami, ki izpustijo samo desetino onesnaževal v primerjavi z najboljšimi tehnologijami sosežiga. Za tako napravo se poteguje več občin, ki pa se bodo z MOP sestale šele konec februarja. Ljubljanska Energetika bi tako napravo postavila ob sistemu daljinskega ogrevanja. Razmišljajo tudi o tem, da se bodo količine odpadkov zaradi vseh ukrepov sčasoma zmanjšale, zato bi ta naprava odpadke lahko nadomeščala z lesno biomaso ali plinom. Radi pa bi vedeli, ali je država za vseslovenski projekt ali pa bo morala spet vsaka občina poskrbeti zase.

Ni celostnega pogleda

Urša Zgojznik iz društva Ekologi brez meja je opozorila, da država nima niti enega programa zmanjševanja odpadkov pri izvoru, slaba je v ozaveščanju, pri umeščanju projektov v prostor pa ni civilnega dialoga. Pri predstavitvi prednosti sosežiga v Tešu Zgojznikovo moti izraz »nenevarni odpadki«. A v lahki frakciji je vse, od plastike do drugih odpadkov, kar pozneje vpliva na kakovost zraka.

V Kostaku, ki je po interventnem zakonu pospravil večino kupov odpadne embalaže, pravijo, da je nujno treba najti dolgoročno sistemsko rešitev za odpadno embalažo, ki bo omogočala kontinuiran prevzem in s tem tudi konstantno obdelavo odpadne embalaže. »Reševanje z interventnimi zakoni je gašenje požara, medtem ko vsak dan nastajajo kupi nove. Sortirnih kapacitet je sicer dovolj, a te niso izkoriščene. Rešitev problematike odpadne embalaže je v novelaciji zakonodaje, ki bo omogočila, da bo sistem deloval nemoteno,« pravijo v Kostaku. Z odstopom vlade se je sicer ustavilo tudi spreminjanje zakonodaje.