Skupaj bi različne panoge lahko predelale več plastike

Pri plastiki je vse jasno in vidno: nastajajo kupi, polna so je morja, in to je treba spremeniti. V svetovalni družbi McKinsey ugotavljajo, da je edina nova okoliščina pravzaprav to, da so vodilne kemijske družbe začele objavljati koncepte trajnosti z dodatkom, da se bodo ukvarjale tudi s plastičnimi odpadki. Tretjina njihovih izdelkov je povezanih s plastiko, reciklirana plastika pa bi leta 2030 lahko prinašala 55 milijard dolarjev dobička.

Velika večina odpadne plastike konča na odlagališčih in v sežigalnicah, pri čemer so materiali za vedno izgubljeni. Raziskava McKinseyja kaže, da le 16 odstotkov odpadne plastike predelajo v novo plastiko. V morju konča zaradi napak pri upravljanju odlagališč ali zaradi nevzpostavljenega sistema ravnanja z odpadki.

Mehanska, kemična predelava, topljenje ...

Za ponovno uporabo plastike so pomembni trije pristopi. Pri mehanskem recikliranju plastiko zmeljejo, pri čemer ostanejo polimerne spojine ogljikovodikov nedotaknjene. Tako recikliranje je že dobičkonosno za polietilen (PET). Ključna težava, pri čemer lahko pomaga tudi kemijsko znanje, je, da se kakovost materiala med postopki poslabša. Pri kemičnem recikliranju ločijo polimere v monomere. Taki postopki so mogoči za poliester in poliamide, je pa še veliko možnosti za izboljšave. Predelava odpadne plastike v osnovne surovine zahteva razbitje polimernih verig v ogljikovodike, nato sledi katalitičen postopek ali topljenje.





Več tehnologij je v razvoju, med njimi še največ obeta piroliza, saj omogoča tudi predelavo plastičnih odpadkov slabe kakovosti. Posebno uporabna se piroliza izkaže pri predelavi različnih plastičnih folij, v katere zavijajo različne izdelke. V mehanski predelavi imajo z njimi samo težave.



V McKinseyju napovedujejo, da se bo količina plastike za recikliranje petkratno povečala do leta 2030, na 220 milijonov ton na leto, če bodo tokovi plastičnih odpadkov na odlagališča in sežigalnice ustrezno zmanjšani. Za to bodo morala podjetja, ki se ukvarjajo z odpadki, zelo okrepiti svojo infrastrukturo. Večjo vlogo pa bi lahko imeli tudi proizvajalci, podobno kot pri aluminiju in papirju. V kemijski industriji je potreba po novi infrastrukturi manj znana, čeprav si je v prihodnjih korakih mogoče predstavljati povsem novo organizacijo petrokemičnih tovarn in tovarn plastike.

Ukrepi proizvajalcev plastike in petrokemičnih podjetij

Petrokemična podjetja in proizvajalci plastike so se že začeli premikati, nekatera kupujejo inovativna reciklažna podjetja, druga imajo projekte izboljšav reciklažnih tehnologij. Posebno pozornost dobivajo zmogljivost obratov, kakovost predelane plastike in nove tehnologije, ki bodo uspešno opravile z odpadno plastiko nizke kakovosti. V McKinseyju pravijo, da bi celoviti obrati s pirolizo zlahka tekmovali z rafinerijami nafte, če se cena soda nafte ne zniža pod 65 dolarjev.



Petrokemične družbe so vajene postavljanja velikih obratov, ki zahtevajo velike vložke in veliko prostora. Pri odpadni plastiki zmanjka le ocena tveganja, ki je povezana z gibanjem cene nafte. Tudi proizvajalci plastike bi sodobne reciklažne obrate lahko postavili poleg svojih proizvodnih obratov ter jih povezali v enoten sistem. Prve morajo sicer biti odpadkarske družbe, povečan tok plastike za reciklažo pa bo investitorje potegnil v nove tehnologije in izboljšave. Svojo vlogo ima tudi kemijska industrija, pomaga lahko pri zbiranju in ločevanju odpadkov, z novimi topili in dodatki za pranje plastike in tudi tehnologijami za prepoznavo dodatkov v plastiki. Po drugi strani lahko vložijo v nove obrate s pirolizo, saj jim bodo ti zagotavljali surovino.