Tiskane izdaje
Ljubljana – Minil je še en Svetovni dan mokrišč, ko se za dan ali dva spomnimo na ta vodna območja. Večino smo uničili, tudi interventni protipoplavni ukrepi niso najbolj ustrezni. Morje pa je polno plastike, s katero se nihče ne ukvarja dovolj resno.
Med kopenskimi ekosistemi imajo vlažna zemljišča skupaj z izlivi rek in zaraščenimi obalnimi morji najvišjo vrednost okoljskih storitev na hektar zemljišč. Med njimi so uravnavanje motenj v vodnem režimu (poplave, suše, erozija in transport sedimentov), oskrba z vodo, obdelava odpadnih vod, uravnavanje klime, zelišča, sadeži, les, genske banke. »Letna ekosistemska vrednost hektara poplavnih območij je za 20-krat višja od ekosistemske vrednosti gozdnih zemljišč,« pravi Lidija Globevnik iz Inštituta za vode.
Vodo rek smo v Evropi skozi stoletja rabili predvsem za poganjanje mlinov in žag ter transport lesa ali kamna. »V zadnjem stoletju pa smo se ukvarjali z gradnjo hidroelektrarn, obširne poplavne ravnice smo izsuševali z melioracijami ter jih poseljevali. Z gradnjo cest in obrtno industrijskih ali trgovskih središč, smo sistematično posegali predvsem na vlažna zemljišča (bila so najcenejša, kmetijska pa zaščitena). Izgubili smo tri četrtine vseh ekosistemskih storitev, ki bi jih drugače v bolj sonaravnem stanju v Sloveniji imeli,« opozarja Globevnikova.
»Intenzivna, koncentrirana in v neustreznem času izvedena vzdrževalna dela na takih površinah (odstranjevanje zarasti in redčenje drevja v strugah in ob brežinah, odstranjevanje sedimentov ali popravila prometnih, energetskih ali vodnih zgradb) vplivajo negativno na zgoraj omenjene ekosistemske procese in ogrožajo živi svet. Zato je akcijski načrt, ki ga je sprejela vlada in dala štirimesečni rok za izvedbo državnim gospodarskim službam na vodah, slabo premišljen akt. Žal se o njem ni posvetovala s strokovnimi javnostmi, niti z javnimi inštitucijami. Tako sedaj zaradi kratkega roka izvedbe ni mogoče uskladiti vseh pogledov. Lahko se zgodi, da bo pozitiven vpliv ukrepov, ki se izvajajo v teh mesecih, manjši kot negativni učinki ukrepov na ekološko stanja voda. Zdi se, da smo pozabili na procese tehtanja odločitev o tem kaj, kdaj, kako in s čim naj bi posegali v ekosistemsko najbolj vredne površine v Sloveniji,« še dodaja Globevnikova.
Preselitev ne bo
»Pri vsakem preventivnem gradbenem protipoplavnem ukrepu se zmeraj izpolni vse zahteve iz veljavnih predpisov, med katerimi je zmeraj tudi ta, da se vpliv načrtovanega protipoplavnega posega preveri tako gorvodno kot tudi dolvodno od načrtovanega posega. Prav tako se v okviru zasnove gradbenega protipoplavnega ukrepa zmeraj najprej pogleda celotno povodje, preveri hidrološka izhodišča in primerno umesti gradbeni protipoplavni ukrep v prostor,« odgovarjajo na ministrstvu za okolje in prostor, in dodajajo, da se vseh poplav ne da preprečiti in jih tudi v prihodnje ne bomo mogli povsem preprečiti.
Letos na ministrstvu, kot pravijo, dejavno pripravljajo Načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti, v katerem bodo dolgoročno določili protipoplavne ukrepe, ki se bodo izvajali v prihodnje. Pri tem bodo vključili vse obstoječe in že potekajoče projekte, kot so protipoplavni projekti na porečjih Gradaščice, Selške Sore, Drave, Savinje in drugih porečjih v Sloveniji. Na vprašanje, ali je med ukrepi mogoče pričakovati tudi umik stavb iz vodnih območij, pa na MOP odgovarjajo, da preselitev poplavno ogroženih objektov predstavlja enega izmed projektov, ko ni mogoče izvesti nobenih drugih ukrepov. »Izvedba takega ukrepa zahteva dolgo in kompleksno usklajevanje želja in interesov posameznih lastnikov, ki na takem območju bivajo ali opravljajo svojo dejavnost,« pravijo na MOP.
Kmetijstvo tudi ohranja
Cerkniško jezero najbolj ogroža zaraščanje, zaraščanje pa je posledica opustitve tradicionalnega kmetovanja. K sreči za ta košček klasičnega krasa z mokriščem, presihajočim jezerom, skrbi uprava Notranjskega regijskega parka. Mokrišča, ki nimajo upravljavca, bi morala ohranjati kmetijska politika, ki bi za ustrezno gospodarjenje na njih ustrezno spodbujala lastnike zemljišč, meni direktor parka Matevž Podjed.
Cerkniško polje, Rakov Škocjan in Križna jama kot podzemno mokrišče so Ramsarske lokalitete od januarja 2006. Cerkniško jezero še najbolj ogroža zaraščanje, medtem ko sosednje Planinsko polje bolj ogroža intenzivno kmetovanje oziroma gnojenje in prezgodnja košnja. Kjer košnje ni, močvirske travnike Cerkniškega polja prerašča grmovje, to pa spreminja življenjske pogoje za druge vrste. Izriva na primer kosca, ki je ključna travniška ptičja vrsta, pokazatelj stanja v svojem življenjskem območju. »Večletni monitoring na Cerkniškem polju kaže ugodno stanje kosca, kar kaže na stabilnost ekosistema,« pojasnjuje Matevž Podjed, direktor Notranjskega regijskega parka. Zasluga gre parku, ki skrbi za 350 hektarov površin, mokrotnih travnikov. Te kosijo po 1. avgustu, takrat torej, ko mladi kosci že zapustijo gnezda, spletena v travi.
Za upravljalce parkov je vzdrževanje trajnostne rabe tako velikih območij naporno početje, številna mokrišča pri nas, na primer Jovsi, pa upravljavca sploh nimajo. »Upravljavci pravzaprav gasimo razmere. Zato,« meni Matevž Podjed, »bi bila najbolj smiselna takšna kmetijska politika, ki bi spodbujala lastnike, da bi za svoja zemljišča, mokrišča, skrbeli sami na način, kot so to počeli njihovi predniki.«
Ali ne poskuša politika spodbude te vrste uvesti prav v novi finančni perspektivi z novimi kmetijsko okoljskimi in podnebnimi ukrepi? Za nekatere to velja, upravljavci notranjskega parka pa ugotavljajo, da je Cerkniško polje žal izpadlo iz sheme izdatnih plačil, 258 evrov za hektar pozno pokošenega travnika. Na robnih parcelah Cerkniškega polja, pravijo Cerkničani, ne bo velikega interesa za košnjo za 158 evrov za hektar, to je za sto evrov manj, kot jih bo dobil na primer lastnik travnika na Ljubljanskem barju, kjer je manj možnosti, da bo med košnjo uničil koso ali da se mu bo ugreznil traktor.
Morje je polno plastike
Oceani in tudi Jadransko morje se vse bolj utapljajo v morskih odpadkih, predvsem plastiki. To so vsi odpadki človeškega izvora, ki pridejo na različne načine v morje in pomenijo eno glavnih nevarnosti za morski ekosistem. Če kdo misli, da so zaradi plastike ogroženi samo kiti, želve in posamezne vrste rib, se moti. Plastika iz morja nevede vse bolj prehaja tudi v človeški organizem. Že s tem, ko se hrani z ribami, v katerih je vse več majhnih delcev mikroplastike.
Plastika je bila doslej zanemarjen problem in je v bistvu novo poglavje v poročanju o onesnaževanju voda in morja. Te skupine onesnažil so bile doslej preprosto prezrte, so poudarili na nacionalnem forumu o morskih odpadkih, ki sta ga v Strunjanu pripravila Kemijski inštitut (vodilni partner projekta Defishgear) in Regionalni razvojni center Koper (partner evropskega projekta Marlico). Temeljni namen nacionalnega foruma je bil spodbuditi javno razpravo o tem, kakšna je pravzaprav dimenzija problematike morskih odpadkov, pripraviti ukrepe oziroma predloge reševanja in v okviru tega tudi strategijo, ki naj bi postala sestavni del morske direktive.
V oceanih vsako leto konča na milijone ton odpadkov. Teža teh odpadkov menda upada, ker so odpadki vse manjši in lažji. Število odpadkov pa se ne zmanjšuje. Največ je peletov, ki so surovina za proizvodnjo plastičnih izdelkov, toda vse več je tudi različnih izdelkov iz plastike (od plastenk in kozarcev do vrečk in denimo kozmetičnih izdelkov), vse več je vlaken, ki se sproščajo v morje ob pranju oblačil, abrazivna sredstva, odpadki iz ribištva, marikulture, pomorskega prometa... Posledica takega onesnaževanja je razpad večjih odpadkov na delce manjše od petih milimetrov do nekaj mikrometrov. V odpadle ali odvržene ribiške mreže se zapletajo živali, ne morejo dihati, se gibati, razmnoževati... Opuščena ali izgubljena ribiška oprema, ki plava po morju ali na morskem dnu nadaljuje s "fantomskim ribolovom" še desetletja. Ocenjen čas za razgradnjo plastične mreže je več sto let. S plastičnimi vrečkami se pogosto zadušijo želve, ker jih zamenjajo za meduze. Vse več je morskih ptic, ki imajo v želodcih plastične kose. Vse živali pa v svoje organizme vnašajo mikroplastiko, ki dosega velikost planktona. Ta se vgradi v tkivo živali, ob tem se sproščajo kemikalije, denimo strupeni ftalati. Sploh pa še ne razumemo vseh posledic nanodelcev.
Na nacionalnem forumu so nanizali glavne skupine ukrepov oziroma predlogov za spopad s plastiko v morju. Na prvem mestu je nujno ozaveščanje (potrošnikov, proizvajalcev, ribičev in turistov oziroma turističnih delavcev). Drugi ukrep je nadzor. Na primer nadzor prepovedanega metanja odpadkov z ladij v morje. Eden od ukrepov bi bil tudi spodbujanje reciklaže oziroma ponovne uporabe plastičnih izdelkov in na koncu tudi izobraževanje in informiranje javnosti o tem problemu.
»Kako velik dosežek bi bil že to, če bi znali prepričati ribiče, ne le, da ne odmetavajo svojih odpadkov v morje, ampak, da vseh odpadkov, ki jih nehote zajamejo v mreže, ne zmečejo znova v morje, temveč, da jih pripeljejo na kopno, kjer bi znali zanje bolje in organizirano poskrbeti. Če bi temu problemu posvetili dovolj pozornosti in sprejeli ukrepe, bi naredili pomemben korak, saj so ribiči najpomembnejši varuh morja,« je dejal Andrej Kržan s Kemijskega inštituta.
Jadranska regija se sooča z velikim pomanjkanjem na področju analize količin in sestave morskih odpdkov in nima ustreznih ukrepov, s pomočjo katerih bi lahko zmanjšali tovrstno onesnaževanje. Ukrepov ni predvsem zato, ker je ozaveščenost o tem problemu nizka in ker se nacionalne in lokalne uprave sploh ne ukvarjajo z onesnaževanjem s trdimi odpadki. Le malo držav pa ima zakonodajo, ki se nanaša na te odpadke.
Slovenija je po mnenju Mitje Briclja z ministrstva za okolje in prostor pomemben dejavnik na znanstveno-raziskovalnem, pa tudi upravljalskem področju. Prav Slovenija je prva spodbudila resnejšo razpravo o balastnih vodah, zato je napočil čas, da opozori Evropo tudi na ne dovolj zaznan problem plastike v evropskem pravnem redu. Ker Slovenija predseduje okoljski skupini, ki pripravlja Jadransko-jonsko strategijo za leto 2014 do 2020, bi to bila lahko priložnost za postavitev prvih temeljev resnejšega spopada z morskimi odpadki.
