Spet potreba po sežigalnicah, a morda je prepozno

Ljubljana – »Celo s konferenc o krožnem gospodarstvu dobimo po sto novih vrečk, ki niso bile uspešno razdeljene med udeležence,« je kritična Marinka Vovk, ki je pobudnica ustanovitve mreže centrov ponovne uporabe v Sloveniji in je že pred desetimi leti pripravila študijo o gospodarjenju s slovenskimi odpadki, a je ministrstvo za okolje ni sprejelo.



Med predlogi je bilo natančno opredeljeno spremljanje masnih tokov, tudi izrabljenih avtomobilov ter elektronske in električne opreme, uvedba embalažnine za vse, ki dajejo embalažo na trg, predlagala pa je tudi več centrov ponovne uporabe in možnost sežiga. Vse, za kar se kaže potreba letos, ko nastajajo kupi odpadkov, ki jih je predrago izvažati.

Zdaj ugotavlja, da bi morali odpraviti še birokratske ovire. Ljudje bi iz različnih odpadnih materialov lahko izdelovali različne stvari, najprej v okviru dopolnilnega dela, potem pa kot samostojni podjetniki. To je v Avstriji urejeno veliko učinkoviteje in do ljudi prijazneje, opozarja Vovkova. To bi pomenilo tudi odpiranje novih delovnih mest, vendar je pri nas delo tako obdavčeno, da centri životarijo. Dodaja, da njihove vrečke iz rabljenega tekstila in drugih materialov ne morejo prodati za manj kot dva evra, nova iz Bangladeša pa stane 50 centov. Podobno pri sosedih nimajo težav s sežigalnicami. »Snovno ni mogoče vsega izrabiti, to ni uspelo še nikomur na svetu,« pravi Vovkova.

Ločevanje ne zmanjša količin

»Z ločenim zbiranjem količine odpadkov ne zmanjšujemo. Recikliranje je v hierarhiji šele na tretjem mestu. Pred njim sta ponovna uporaba in preprečevanje nastajanja odpadkov. Še posebno pomembno z vidika porabljanja virov je zmanjševanje uporabe embalaže in prenehanje proizvodnje izdelkov za enkratno uporabo,« pravijo v ljubljanski Snagi, v katere center za ravnanje z odpadki (Rcero) prihajajo odpadki iz skoraj polovice države.



V Rceru v kompost predelajo vse ločeno zbrane biološke odpadke. Na leto to znaša 21.000 ton odpadkov, iz njih pa nastane 7000 ton komposta. Plastične vrečke in druge odpadke, ki so jih občani napačno odložili med biološke odpadke, v procesu predelave izločijo in prav tako predelajo v Rcero. Plastične vrečke med biološkimi odpadki motijo proces predelave, ko pa jih izločijo, jih ni več mogoče predelati. Ločeno zbrane biološke odpadke, iz katerih nastane kompost, obdelujejo ločeno od bioloških odpadkov, izločenih iz mešanih komunalnih odpadkov. Med mešanimi odpadki je kar tretjina bioloških odpadkov.

V Ljubljani je tako 67 odstotkov ločeno zbranih odpadkov. »V zadnjih letih smo dosegli zelo velik napredek, smo na vrhu, nadaljnji napredek pa bo precej težji in počasnejši. Najpomembnejši cilj je iz zabojnikov za mešane odpadke reciklate preusmeriti v ustrezne zabojnike. Za družbe za ravnanje z odpadno embalažo so nečistoče tako ali tako vsi odpadki, ki jih ne morejo prodati naprej in morajo za njihovo odstranitev plačati. Del zbrane embalaže pa je že sam po sebi tak, da ga trenutno ni mogoče snovno reciklirati in ga je mogoče uporabiti izključno kot gorivo v sežigalnicah,« pravijo tudi v Snagi, ki gorivo iz odpadkov v vseh oblikah izvaža po dogovoru z Dunajem.

Ministrstvo za okolje je v letih 2015 in 2016 pripravilo študijo o možnostih sežiga ostanka odpadkov, ki je državna gospodarska javna služba, je povedala generalna direktorica direktorata za okolje Tanja Bolte. Ugotovili so, da bi v Sloveniji potrebovali dva obrata za termično izrabo goriva iz odpadkov z močjo po 40 megavatov (v Ljubljani in Mariboru) ali pa enega z močjo 80 megavatov. Pri tem se je ustavilo, prevladalo je nasprotovanje sežigalnicam.

»Že jutri lahko v tujini ne bodo več želeli sprejemati naših odpadkov,« pravi Boltetova o slabostih sistema. Dodaja, da je letos več zanimanja za termično izrabo odpadkov pokazala Ljubljana. Vendar je bil evropski denar za to na voljo le do leta 2013. »Modro je počakati, da se sestavi nova vlada. Zdaj smo na točki, ko se lahko odločimo, ali bomo gradili sežigalnice ali pa se odločimo, da jih nikoli ne bomo,« pravi direktorica in dodaja, da ne smemo pozabiti na nevarne odpadke, ki gredo skoraj v celoti v uničenje v tujino. V primeru nesreče v Kemisu smo videli, kako ranljiv je tudi ta sistem.

Kazni?

Na vprašanje, kaj je pravo orodje za boljše ločevanje odpadkov, ni enopomenskega odgovora. »Če bi zato, da bi spodbudili strožje ločevanje, predrago zaračunavali odlaganje preostanka odpadkov, bi se lahko začel povečevati delež nečistoč v drugih zabojnikih, količine odpadkov ob zabojnikih, pojavljati bi se začela črna odlagališča in še kaj,« pravijo v Snagi. Na neki točki je čas za vključitev nadzora in z njim tudi kaznovanja; če ne prej, se to zgodi takrat, ko začnejo to zahtevati uporabniki, so opozorili. »V zadnjih letih prejemamo vse več pozivov in pritožb uporabnikov, ki vestno ločujejo odpadke in jih moti, da njihovi sosedje tega ne počno. Nadzor in kaznovanje sta v pristojnosti občine, ne komunalnih podjetij,« pravijo v Snagi.

Najpomembnejše vprašanje pa je: če ni mogoče identificirati posameznika, ki je napačno odložil odpadke (kar je malo verjetno), ali se strošek lahko razdeli med vse uporabnike zabojnika oziroma je kaznovan cel blok? »Če možnost kaznovanja v teoriji obstaja, v praksi pa kazni ni mogoče izreči, potem ta institut pač ni možnost,« opozarjajo v Snagi. Sistem kartic s čipom za vsako gospodinjstvo pa je občutno predrag.