Tiskane izdaje
Ljubljana – Na začetku izvajanja programa so imeli ukrepi v močno prizadetem okolju hiter učinek. Z leti je dinamika ukrepov upadla, dopolnitve programa niso zaživele in trend upadanja vsebnosti svinca v krvi se je ustavil, v letu 2014 pa je bilo celo poslabšanje.
Novo analizo problematike onesnaženosti Mežiške doline s svincem so izvedli Matej Ivartnik, Neda Hudopisk, Helena Pavlič, Marjana Simetinger, Irena Ferlin in Brigita Hočevar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje ter Nataša Kovač iz Agencija za okolje (Arso). Zaradi visoke vsebnosti svinca v okolju je bilo območje Zgornje Mežiške doline leta 2007 razglašeno kot degradirano območje in deležno posebne sanacije s ciljem zaščititi zdravje ljudi, še posebej otrok.
Kljub temu, da so se izpusti svinca v Zgornji Mežiški dolini v zadnjih 30 letih nenehno zmanjševali, se pred izvedbo ciljnih sanacijskih ukrepov izpostavljenost ljudi svincu ni zmanjševala sočasno z izpusti. Najverjetnejši vzrok je v spremenjenih virih izpostavljenosti. Svinec se je namreč kopičil v zgornji plasti tal, posledica tega pa je tudi sproščanje s svincem obremenjenega prahu. Z vdihavanjem tega prahu in zaužitjem hrane, gojene na onesnaženih tleh, se je kljub zmanjševanju izpustov nadaljevalo kopičenje svinca v ljudeh, ki so živeli na tem območju.
Koncentracije so se znižale
Povprečne koncentracije svinca v zraku (v delcih PM10) so se na merilni postaji v Žerjavu od leta 2010 nižale, vendar ostajajo v primerjavi z drugimi merilnimi mesti v Sloveniji visoke. Raven svinca v Sloveniji je bila leta 2013 pod ciljnimi vrednostmi, ki jih določa evropska direktiva o kakovosti zraka. Vrednosti svinca na merilnem mestu Žerjav v Mežiški dolini so bile nekoliko višje, vendar niso presegale mejne vrednosti (0,5 mikrograma na kubični meter zraka).
Visoke vsebnosti svinca v zemlji v Zgornji Mežiški dolini pa terjajo izjemno previdnost zaradi možnosti vstopa svinca v prehranjevalno verigo. Posebej problematičen se je izkazal makadamski material, katerega izvor so pogosto halde, na katerih je odložen rudarski odpad. Analize materiala makadamskih cest in dvorišč kmetij, ki ležijo v okolici doline, so pokazale precej večjo obremenjenost tega materiala s svincem kot je bila obremenjenost tamkajšnjih avtohtonih tal. Te površine so zaradi precejšnje prometne obremenitve (lokalni promet, prevoz do turističnih točk in prevoz lesa) lahko pomemben vir onesnaževanja. V preteklosti so predelan odpadni rudniški material uporabljali tudi za gradnjo hiš, med drugim za zgornje sloje fasad, tradicija pa se v določeni meri še vedno ohranja.
Monitoring tal leta 2007 je pokazal, da je bila koncentracija svinca v vzorcih zgornje plasti tal v Sloveniji od 10 do 2000 miligramov na kilogram tal. V Žerjavu v zgornji Mežiški dolini je bila presežena opozorilna imisijska vrednost (100 mg/kg), kritična imisijska vrednost (530 mg/kg) pa je bila presežena na lokaciji Podpeca. Podobno so pokazale tudi raziskave v letih pozneje, septembra 2008 so bile najbolj skrb zbujajoče zelo visoke koncentracije svinca v vzorcih tal, odvzetih z igrišč vrtcev. Leto za tem so zato na igriščih zamenjali vrhnjo plast tal. Leta 2010 so vzorci materiala iz cestnih pometalnikov vsebovali visoke koncentracije svinca, cinka in kadmija.
Pri tem je zanimiva meritev vsebnosti svinca v opranem in neopranem vzorcu jagod, ki je pri neoprani polovici vzorca pokazal štirikrat večjo koncentracijo svinca, kot pri oprani polovici. To pomeni, da večina svinca na doma pridelani vrtnini prihaja iz tal in prašnih delcev.
Oprano v redu,
V možgane
Svinec se v telo vnaša z zaužitjem, z vdihavanjem, prek kože, njegovi škodljivi učinki na zdravje pa so lahko akutni ali kronični. V začetni fazi se povišana koncentracija svinca pokaže v krvi, v poznejših fazah pa ta vstopa v organe, zlasti v možgane. Odlaga se v kosteh, kjer zamenjuje kalcij, ki je sicer ključnega pomena za rast in obnavljanje okostja. S svincem so lahko povezani tudi drugi bolezenski znaki in bolezni, kot so nevrološke bolezni, nepojasnjeni krči, bolečine v trebuhu, razvojne težave, motnje v razvoju, hiperaktivnost, motnje vedenja, izguba sluha, slabokrvnost.
Lani so izvedli novo primerjavo obremenjenosti otrok s svincem. Največjo obremenjenost so ugotovili v conah, ki so blizu sedanjih oziroma nekdanjih industrijskih obratov, kjer so starejše hiše ali objekti, kjer je precej makadamskih površin in kjer so bile izmerjene tudi višje vsebnosti svinca v tleh.
»Za nadaljnji napredek bo potrebnega več dela z manjšimi skupinami in s posameznimi otroki, izvajanje ukrepov, kar so sanacije tal, preplastitve makadamskih površin, ureditve fasad in drugo, pa je nujno tudi na površinah v zasebni lasti, kar doslej ni najbolje uspelo,« pravijo na NIJZ in Arsu. Poleg spremljanja obremenjenosti je treba izvajati tudi programe za zmanjšanje vnosa svinca v telo, med temi so ozaveščanje, informiranje in motiviranje prebivalcev za vzdrževanje visoke ravni higiene, tako osebne kot bivalnega okolja, in vključevanje varovalnih živil oziroma prehrane z več vitaminov C in D, železa, kalcija in beljakovin v vsakodnevno prehrano.
