Tiskane izdaje
V peticiji borci za pravice živali trdijo, da je vlada odobrila črpalke, ne da bi ustrezno ocenila potencialno škodo, ki jo lahko imajo za antilopske koze oziroma ameriške antilope ter tudi nekatere druge vrste, med drugimi za Centrocercus urophasianuse. To je vrsta kokoši, živeča na zahodnem delu Severne Amerike. Obe vrsti za preseljevanje potrebujeta prostrane površine nedotaknjene pokrajine, ki bi jih ceste, cevovodi in druga infrastruktura uničile. Obsežna širitev plinskih črpalk bi preprečila dostop živalim do območij, kjer preživijo zimo in so za njihovo preživetje nujne.
»Če ne morejo uiti na tradicionalne zimske ranče, ne bodo preživeli«
Migracijska pot vilorogov, ki so antilopam podobni sodoprsti kopitarji iz osrednjega in zahodnega dela Severne Amerike, obstaja več kot 6000 let. Kljub temu da je ena zadnjih daljinskih kopenskih koridorjev Severne Amerike, ji grozi zapora, ki bi za omenjeno vrsto lahko imela velikanske posledice. Migracijski spomin se namreč med kopitarji prenaša s staršev na potomce.
Kot je za Guardian dejala direktorica zveze Upper Green River Linda Baker: »Če bodo prekinili njihovo migracijsko pot, se bo ta spomin izgubil in se v življenje te vrste verjetno ne bo več vrnil. Omenjeno območje je hladna puščava, kjer se prehranjujejo z žajbljem. Če ne morejo uiti na tradicionalne zimske ranče, ne bodo preživeli.«
Čredi iz nacionalnega parka Grand Teton grozi izumrtje
Migracijske živali spadajo v čredo Sublette, ki se je v zadnjem desetletju zmanjšala za 40 odstotkov. Približno 300 primerkov te črede se vsako leto preseli iz nacionalnega parka Grand Teton na severozahodu Wyominga do zimskega prebivališča v dolini Upper Green River na jugovzhodu Wyominga.
Severni del poti je zaščiten kot prvi državni migracijski koridor vilorogov, kjer ni dovoljena naftna in plinska industrija, prav tako so nabavili do živali prijazne ograje, ki so nadomestile žičnate pregrade za preprečitev prehoda vilorogov. Situacija je popolnoma drugačna na južnem delu poti, kjer ni tolikšne zaščite.
Preučevanje vrste je pokazalo, da se vilorogi ne bodo oddaljili od poti svojih prednikov, kar pomeni, da bi onemogočenje dostopa do južnih območij uničilo celo čredo iz nacionalnega parka. To bi že tako maloštevilno populacijo dodatno zredčilo.
