Tudi pri lesnih izdelkih vprašajmo za poreklo

Ljubljana – Marca prihodnje leto bo v Uniji začela veljati uredba o lesu, ki bo prepovedala dajanje nezakonito pridobljenega lesa in lesnih proizvodov na evropski trg. Njen namen je boj proti trgovini z nezakonitim lesom, ki kljub pritiskom javnosti in mednarodne skupnosti še vedno cveti.

Gre za prvo evropsko uredbo, ki celovito ureja področje zagotavljanja zakonitosti sečnje in nadzora produkcijske verige lesa. Prej so ga urejali sporazumi Unije s posameznimi državami. Evropski zakonodajalci so se pri pripravi uredbe zgledovali po amandmaju ameriškega Laceyjevega zakona iz leta 2008, ki trgovino z nezakonitimi lesnimi izdelki opredeljuje za kriminalno dejanje.

Uredba bo veljala tako za les in lesne izdelke, ki so uvoženi v evropske države, kakor za les iz evropskih gozdov. Za slovenska podjetja njena uveljavitev ne bi smela povzročati težav, saj ima veliko podjetij, ki uvažajo les, že vzpostavljene sisteme sledljivosti, pove Mitja Piškur z Gozdarskega inštituta Slovenije. Manjši zapleti bi se utegnili zgoditi pri zagotavljanju, da je ves slovenski les posekan zakonito. Kar nekaj dreves v slovenskih gozdovih namreč pade brez odločbe Zavoda za gozdove Slovenije, večina resda za domače potrebe. »Težava pa bi posredno lahko nastala, če bi podjetje, ki nabavlja slovenski les, opazilo, da imamo velik odstotek neevidentirane sečnje, in bi od dobavitelja zahtevalo višjo raven dokazil.« A tudi ta težava bo rešena s spremembo zakona o gozdovih, doda Piškur.

Odstotek ali več nezakonitega poseka?

Vsekakor bodo ob uveljavitvi uredbe v prednosti podjetja, ki že imajo certifikate, ki potrjujejo skladnost gospodarjenja z gozdom z mednarodno določenimi standardi za trajnostno gospodarjenje. Medtem ko je uredba o lesu ukrep na meddržavni ravni, so certifikati tržni instrument. Načelno zahtevajo spoštovanje nacionalne zakonodaje, ki opredeljuje, kaj pomeni zakonit posek lesa, dodatno pa predpisujejo še ekonomske, socialne in ekološke standarde trajnostnega gospodarjenja z gozdovi.

Prvotni namen certificiranja je bil preprečiti uničevanje tropskih gozdov, saj so prav ti najbolj izpostavljeni netrajnostnemu gospodarjenju. Po podatkih Organizacije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO) je v obdobju 1960–1990 izginilo približno 462 milijonov hektarov gozdov, večina v tropih. Veliko povpraševanje po tropskem lesu v razvitih državah ni glavni razlog za izginjanje teh gozdnih površin, največ se jih krči za kmetijsko proizvodnjo in živinorejo ter potrebe po lesu za ogrevanje lokalnega prebivalstva.

Nevladne organizacije ponavadi navajajo zelo visoke ocene o obsegu nezakonito posekanega lesa iz afriških, azijskih in južnoameriških držav na mednarodnem trgu. Vendar Piškur dvomi o njihovi metodologiji zbiranja podatkov. Študija, ki jo je naročila ameriška industrija žaganega lesa, je pokazala, da se na svetovnem trgu pojavi le odstotek nezakonite proizvodnje okroglega lesa.

S certifikatom vsi slovenski državni gozdovi

Ideja certificiranja, ki se je razvila v 90. letih, temelji na predpostavki, da naj bi trg pospeševal uveljavitev trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, piše Piškur v članku Razvoj certificiranja gozdov in tržni vidiki certificiranih lesnih proizvodov. Prva neodvisna organizacija, ki je začela s certificiranjem, je bil Forest Stewardship Council (FSC). Ustanovili so jo predstavniki nevladnih organizacij (WWF) in drugi predstavniki znotraj gospodarstva in trgovine. Njen cilj je zagotavljanje trajnostnega, socialno sprejemljivega in donosnega gospodarjenja z gozdovi na globalni ravni s certifikacijskim postopkom. Izpolnjevanje zahtev FSC po svetu presojajo neodvisni in priznani preizkuševalni organi. Podjetju, ki upošteva ustrezne kriterije, podelijo certifikat FSC, ki je zagotovilo za odgovorno gospodarjenje z gozdovi.

Velika združenja lesne industrije in združenja zasebnih lastnikov gozdov pa so kot odgovor na monopolno ravnanje FSC pospeševala razvoj drugih certifikacijskih standardov, združenih pod okriljem Programa za potrjevanje certifikacijskih shem PEFC. Ta podpira idejo sonaravnega gospodarjenja z gozdovi, vendar posamezni nacionalni standardi niso enotno urejeni.

Največ – skoraj 90 odstotkov – certificiranih gozdov je v evropskih državah, Severni Ameriki in državah nekdanje Sovjetske zveze. Certificiranje gozdov v tropskih državah pa še vedno poteka počasi in znaša približno dva odstotka, torej prvotni namen sistemov certificiranja ni dosežen, meni Piškur. Skupaj je certificirano 375 milijonov hektarov oziroma dobrih devet odstotkov vseh gozdov, od tega dve tretjini po sistemu PEFC in tretjina po sistemu FSC. Med certificiranimi gozdovi prevladujejo državni in veliki gozdni kompleksi v zasebnem lastništvu.

V Sloveniji so po sistemu FSC certificirani vsi državni gozdovi (244.000 hektarov) in štirje večji zasebni lastniki gozdov s skupno površino 21.000 hektarov. Skupaj je tako certificiranih 22 odstotkov gozdov. Število podjetij s certifikatom FSC za sledenje certificiranega lesa, ki delujejo v vseh segmentih predelave lesa, se povečuje. Večinoma so izvozno usmerjena. Certifikat za sledenje certificiranega lesa po sistemu PEFC ima razmeroma malo (12) podjetij, predvsem s področja proizvodnje in predelave papirja ter trgovine in posredništva.

Največji slovenski proizvajalec papirja Vipap Videm Krško pa ima za šest ekoloških izdelkov, ki izpolnjujejo zahteve za kopirne in grafične papirje, znak za okolje Evropske unije, okoljsko marjetico.

Izdelki z oznakama FSC in PEFC

Podjetja, ki tržijo certificirane lesne izdelke, imajo veliko prednosti. Z njimi lahko povečajo tržni delež, ohranijo trge in dosegajo višje cene. Certifikati jim dajejo konkurenčno prednost pri kupcih, ki zahtevajo certificirane lesne izdelke in so zanje pripravljeni plačati višjo ceno. Prodaja certificiranih lesnih izdelkov pripomore tudi h graditvi »zelene« podobe, predvsem trgovskih podjetij. Ne nazadnje imajo podjetja, vključena v verigo certificiranja sledenja lesa, tudi prednost pri zelenih javnih naročilih. Uredba o zelenem javnem naročanju namreč pri zahtevah za pohištvo navaja, da morajo les in materiali na njegovi podlagi izvirati iz zakonitih virov. »Certifikat FSC je že dokazilo za to. Kdor ga nima, se mora bolj potruditi pri dokazovanju zakonitosti sečnje,« ponazori Piškur. Pridobitev certifikata ni velik strošek, prinaša pa nove obveznosti. Podjetje mora certifikat obnavljati in pričakovati tako redne kot nenapovedane kontrole.

Potrošnik lahko lesni izdelek (pohištvo, papir ali kaj drugega) iz certificiranega lesa prepozna po oznakah FSC ali PEFC, ki zagotavljata, da izdelek v celoti ali delno izvira iz certificiranih gozdov. Ne vsebujejo pa vsi izdelki iz certificiranega lesa omenjenih oznak, saj je povpraševanje potrošnikov po certifikatih in njihovo poznavanje v primerjavi s certifikati za ekološko hrano ali kozmetiko še razmeroma majhno.