Tiskane izdaje
Uroš Macerl iz Ravenske vasi v očeh ljudi od zdaj najbrž ne bo več samo kmet, ki je premagal Lafarge, in še manj človek, ki je to počel zaradi denarja. Da je borec po duši, ki mu je mar globalno okolje, so morali očitno prvi prepoznati in nagraditi na tujem. Kar je paradoks, ker »zeleni Nobelovec« Macerl nikoli ni ničesar v življenju počel za – nagrado.
Še najmanj je nagrado pričakoval doma. In ni se zmotil. Ponjo je moral v ZDA. Ko je izvedel zanjo, je najprej pomislil, da je res že »nekaj slišal o neki Goldmanovi nagradi«, nato je nazdravil, odšel mirno spat – ponoči pa je spoznanje prišlo za njim … Macerlu je bil upor napisan na čelo že pred 48 leti, ko je prišel na svet. Razvoj v upornika proti krivicam je logično nadaljevanje upora v zibelki. Ker je upor po njegovem edina alternativa življenju kleče, klečati pa že kot otrok ni maral, je, ko je moral izbrati, vedno izbral – bitko.
»Uroš Macerl, ekološki kmetovalec iz Slovenije, je izkoristil priložnost edinega stranskega udeleženca v pravnih postopkih pridobivanja okoljskih dovoljenj ter s pomočjo drugih aktivistov Eko kroga uspešno ustavil sosežig petrolkoksa in nevarnih industrijskih odpadkov v cementarni.«
Tako piše v uvodu v uradno obrazložitev Goldmanovega sklada, ki je od leta 1990 nagradil že več kot 170 okoljskih aktivistov na šestih naseljenih celinah, letos pa tudi »malega slovenskega kmeta«, zmagovalca v boju proti sežiganju odpadnih olj, plastike in gum v francosko-švicarski multinacionalki LafargeHolcim. Ali kot je v več kot desetletnem boju vedno poudarjal Macerl: zmaga je ekipna, je »delo« ljudi, zbranih v zasavski prostovoljski organizaciji Eko krog, posameznik v takšni bitki ne pomeni nič.
»Na kmete velikokrat gledamo zviška. Na Macerla je treba gledati navzgor, ker ima srce, možgane in pogum na pravem mestu,« pravi o nagrajencu odvetnik Janez Stušek, s katerim je Eko krog dobil bitko proti onesnaževanju: »V svetu podjetništva bi bil Macerl človek, ki je znal vzpostaviti start-up in se obkrožiti s pravimi ljudmi ter pravilno usmeriti tudi njihov fokus.«
Macerla ni bilo nikoli strah, da se mu kot »motečemu dejavniku« v pehanju cementne industrije po ekstra dobičkih kaj »nepredvidenega« zgodi, ker je verjel, da verjame v pravo stvar: »Ljudje, ki nimajo enakega mnenja, sedejo za mizo in se pogovorijo po – moško. Če bi bilo treba, sem pripravljen vso noč razlagati in braniti svojo plat zgodbe.«
Ta se kot večina zgodb začenja z – nekoč. Nekoč ko je francoski Lafarge, bilo je leta 2003, prevzel trboveljsko Cementarno z več kot 130-letno tradicijo, so se nad Zasavje zgrnili črni oblaki. S podporo lokalne oblasti, razen občine Zagorje, je tujec regiji z nadpovprečno pojavnostjo raka in dvakrat pogostejšimi kroničnimi boleznimi dihal pri otrocih obljubljal nebesa. Zdaj je že dve leti zaprt. Trditve, da utegnejo emisije pri sežiganju odpadkov škoditi okolju in zdravju ljudi, so v Lafargeu vztrajno spodbijali. Državni uradniki z Arsa in ministrstva za okolje so jih pri tem vztrajno podpirali. In Macerl iz Ravenske vasi je svetu še vztrajneje dopovedoval, da nimajo prav.
Onesnaževalca niso ustavile niti grožnje evropske komisije z milijonskimi kaznimi Sloveniji, ustavila ga je šele razsodba upravnega sodišča marca 2015. Za Macerla in Eko krog je sežiganje odpadkov norost, sežiganje v cementarnah pa kriminal, ki zastruplja ljudi. Intervju z njim objavljamo v Sobotni prilogi.
