Ljudi je strah, pogosto slišim. Strah, da jim bodo volkovi poklali vse ovce in zatem šli še nad njihove otroke, ko bodo prvega septembra odšli v šolo. Strah, da jih bo pred hišo na robu gozda napadla medvedka z mladičema. Da jih bo begunec strpal v prtljažnik avtomobila ali jim ga samo ukradel. Strah je legitimno občutje, a le dokler se o njegovih vzrokih izdatno ne poučiš in reflektiraš tudi svoje vloge pri vsem skupaj. Smo res samo nedolžne žrtve? Ko se oborožiš z znanjem, se strah zmanjša.
A pri nas bi se ljudje raje samo oborožili. »Varuhi narave« so na protestih oblečeni v živalsko krzno in vzklikajo, da Slovenija ne bo zverinjak. Slovenija je že zverinjak, a te zveri imajo človeški obraz. Vsebinsko izpraznjena politika, ki bi morala iskati rešitve za ključne probleme prihodnosti – podnebno krizo, razogljičenje gospodarstva in staranje prebivalstva –, takšna občutenja le podpihuje. Desničarski populizem je lahko prepoznati, populizem »sredinske« politike, ki za desničarskim – vsaj glede beguncev ter medvedov in volkov – komaj kaj zaostaja, pa je marsikomu celo všečen. Tudi v mainstreamovski politiki so argumente stroke zamenjala lažna dejstva.
Pomikamo se naprej po premici civilizacijskega nazadka. Končni cilj je jasen – samozadostna, varna in čista Slovenija, ograjena z vseh strani. Zato zjutraj nemočno renčim. Dobro jutro tudi vam. Zbudite se!