V Puconcih blato preprosto predelajo

Za večino komunal so ustavili odvoz blata, zato so v velikih težavah, čeprav obstaja rešitev doma.

Objavljeno
18. april 2020 06.00
Posodobljeno
18. april 2020 06.00
Večina slovenskih čistilnih naprav nima rešitve za blato. FOTO: Mavric Pivk
Ljubljana – Od konca marca je večina upravljavcev čistilnih naprav dobila dopis, da prevzem blata ni več mogoč. V delu Slovenije teh težav sploh ni, saj so v Ceropu leta 2014 dobili dovoljenje za predelavo odpadnega blata. Pomešajo ga z lesnim pepelom in izdelujejo vodotesni kompozit.

Komunalna podjetja in ministrstvo za okolje in prostor (MOP) predlagajo dve rešitvi: začasno odlaganje in sežig v posebej za to namenjenih sežigalnicah. »Začasno skladiščenje blata na odlagališčih nenevarnih odpadkov pride v poštev le v pokritih, neprepustnih zabojnikih, da izcejanje ni mogoče, prav tako ne mešanje z že odloženimi odpadki. V primeru takega načina skladiščenja ne vidimo potrebe, da bi to bilo to odlagališče, lahko je katerakoli druga površina, ki seveda omogoča nadaljnji transport,« o prvi rešitvi pravi Franci Cipot, direkotor Ceropa Puconci.

Poleg tega imajo le tri čistilne naprave urejeno sušenje blata. »Za našo predelavo je primerneje, da blato ni sušeno, je pa tudi to mogoče urediti,« pravijo v Ceropu. Dodajajo, da je za uporabo blata potrebna vizija in nato preverjanje, ali postavljene hipoteze držijo. »Naša ideja za predelavo blata, pri kateri dobimo gradbeni kompozit z določenimi lastnostmi, se je izkazala za ustrezno,« pravijo.


Vsi iščejo rešitve


Dovoljenje imajo za pripravo treh različnih proizvodov. Uporabljajo jih lahko za gradnjo vodoneprepustne plasti za tesnjenje odlagališča nenevarnih odpadkov, za gradnjo protipoplavnih nasipov, manj obremenjenih gozdnih cest in športnih terenov ter remediacijo degradiranih zemljišč. »Država bi si morala prizadevati, da bi bili čim bolj samopreskrbni, kar pomeni, da bi tudi sami znali ustrezno poskrbeti za vse odpadke, tudi za blato,« pravi Cipot. Stroški predelave blata so odvisni od strukture blata. Povprečno je to od 75 do 110 evrov za tono. Podobne predelovalnice bi po Sloveniji lahko postavili hitreje in bistveno ceneje kot sežigalnice.

Evropa mora uporabiti odpadke
»Snovno in energetsko odvisna Evropa s svojimi strategijami zahteva prehod v družbo recikliranja in vzpostavitev krožnega gospodarstva. V novem miljeju so odpadki potencialne surovine, ki se lahko koristno uporabijo in nadomestijo naravne vire. Snovno recikliranje, ko odpadek predelamo v nov material za različne namene uporabe, je v hierarhiji ravnanja z odpadki pred sežigom in odlaganjem,« pravi Ana Mladenović.


»Odlaganje komunalnega blata na odlagališčih je v Evropi prepovedano že nekaj let. Proizvajalci zato iščejo nove možnosti predelave, ki bodo okoljsko in finančno sprejemljive. Za uporabo na kmetijskih površinah blato ni sprejemljivo, saj vsebuje številna onesnaževala, predvsem patogene mikroorganizme, kovine in različna organska onesnaževala. Ena od rešitev je gotovo snovno recikliranje blata, ki se skupaj s primernim aditivom (denimo pepelom) predela v gradbeni proizvod. Ta kompozit je nato mogoče uporabi kot nasip ali zasip za sanacijo degradiranih območij,« meni tudi Ana Mladenović z zavoda za gradbeništvo.

Ena od zahtev bo izločanje fosforja, ki ga lahko uredijo v sežigalnicah. »Izločanje fosforja je nedvomno postopek, ki bo v prihodnosti v Evropski uniji postal obvezujoč, ena prvih držav bo leta 2029 Nemčija. Fosfor je namreč na evropski listi kritičnih surovin, pri katerih obstaja veliko tveganje v zvezi z oskrbo in je velikega gospodarskega pomena. Sežigalnice v Sloveniji ta trenutek niso videti kot kratkoročna rešitev in tudi ko bo prva na voljo, bo potrebno blato pred sežigom osušiti, kar je energetsko zahteven postopek. Verjetno je problem tudi predlagano začasno skladiščenje blata na deponijah, kar pomeni dodatne stroške in obremenjevanje okolja (nalaganje blata, transport, deponiranje, ponovno nalaganje), da ne govorimo o tem, kaj bi to pomenilo s sanitarnega vidika,« se sprašuje tudi Mladenovićeva. Glede transporta blata v sežigalnice čez mejo pa meni, da je tako ali tako jasno, da to okoljsko, cenovno in etično ni sprejemljiva rešitev. Za svoje odpadke bi morala država poskrbeti sama.

image
Sušenje blata za predelavo ni najbolj zaželeno. FOTO: Mavric Pivk

 
 Sušenje blata je pomembno predvsem v primeru, ko gre blato v sežig. »S tem se zmanjša volumen in posledično transportni stroški, poleg tega ne pride do bizarne situacije, da se »kuri« voda in se za to celo plačuje. Pri snovni predelavi blata, torej recikliranju, količina vode v blatu ni ključna, saj je v primeru bolj mokrega blata pač potrebno dodati nekoliko več pepela. Zaželeno je sicer, da blato ni zelo mokro, ker v tem primeru prihaja do neracionalnega trošenja ene od surovin, pepela,« meni strokovnjakinja za materiale.


Blato je uporabno

 
»Komunalno blato, ki je snovno reciklirano in predelano v gradbeni proizvod, je uporabno predvsem za geotehnične aplikacije. Blato se zmeša s pepelom (pepel mora imeti visok delež prostega kalcijevega oksida) pri optimalni vlagi. Optimalna vlaga je tista, pri kateri se material pri vgradnji lahko najbolj zgosti. Material na izbrani lokaciji vgrajujemo po plasteh, tako kot se vgrajuje naravne materiale pri geotehničnih delih. Vsako plast zgostimo z valjarjem do predpisane gostote. Tak način priprave kompozita omogoči, da v njem potečejo kemijske in fizikalne reakcije, ki potencialno škodljive topne komponente spremenijo v netopne ali jih fizično zaklenejo v material. Pepel z visokim deležen prostega kalcijevega oksida in posledično visoko bazičnostjo uniči patogene mikroorganizme, s časom poteče v kompozitu tudi proces karbonatizacije. Ta proces je podoben procesu karbonatizacije v naravnem okolju, ko se organski ostanki z mineralizacijo spreminjajo v lehnjak ali sigo,« pojasnjuje Mladenovićeva.
 

Prostora je tudi dovolj

 
»Seveda je za blato dovolj prostora, pomislimo na vsa dejansko degradirana območja v Sloveniji (čeprav formalno niso razglašena za degradirana), na rudarske prostore, ki potrebujejo sanacijo, na potrebo po več milijonih kubičnih metrov materiala na geotehnični pregradi med Velenjskim in Družmirskim jezerom, kjer se zaradi rudarske dejavnosti pregrada stalno pogreza in predstavlja konstanten urgenten ponor materialov,« odgovarja Mladenovičeva.