Varovanje voda: problem razpršeni onesnaževalci

Še veliko pa si bo treba prizadevati za dosego cilja: dobro stanje voda do leta 2027.

Objavljeno
23. april 2013 21.19
mdr/Mnenja/SP
Barbara Pavlin, gospodarstvo
Barbara Pavlin, gospodarstvo
Ljubljana – V Sloveniji se 89 odstotkov prebivalcev preskrbuje z varno pitno vodo, 30.000 jih jo še vedno prekuhava. Še veliko pa si bo treba prizadevati za dosego cilja: dobro stanje voda do leta 2027.

Splošna ocena kemijskega stanja površinskih voda v Sloveniji je dobra, sedem vodnih teles pa ima slabše stanje: Sava pri Vrhovem zaradi živega srebra, Krka pri Otočcu in vodna telesa morja zaradi tributilkositrovih spojin. Slovenske površinske vode na splošno niso obremenjene s prednostnimi oziroma prednostno nevarnimi snovmi, je na četrti Ekokonferenci povedala Irena Rejec Brancelj iz sektorja za vode na ministrstvu za kmetijstvo in okolje.

To pomeni, da nas čaka še veliko dela, zato se je Slovenija odločila za možnost podaljšanja rokov do leta 2027, ker kar nekaj voda do leta 2015 ne bo doseglo postavljenih ciljev, ki smo jih obljubili Bruslju. To možnost bomo izkoristili za 26 površinskih voda in za tri podzemne. Težava so predvsem razpršeni viri onesnaževanja, kot so snovi za varstvo rastlin, uporaba snovi v gospodinjstvu, posledice poselitve (odvajanje komunalne odpadne vode) in podobno. Problematika pri površinskih vodah je razmeroma obvladljiva, zahtevnejše je obvladovanje onesnaževanja podzemnih voda. Pri tem je slabše stanje zlasti v Savinjski, Dravski in Murski kotlini.

Pri kakovosti pitne vode so težave pri majhnih sistemih, ki so slabo upravljani, medtem ko pri večjih, kot sta ljubljanski in mariborski, praviloma ni težav. Pri teh vode celo ni treba obdelovati. Minister za kmetijstvo in okolje Dejan Židan je opozoril, da nimamo neizmernih virov pitne vode, da v prehranski krizi ne bi bili sposobni zadostiti svojih prehranskih potreb.

Velik onesnaževalec voda je konvencionalno kmetijstvo, težava pa so tudi snovi, ki v vodo zaidejo iz panog, kjer jih ne pričakujemo, kot so na primer gradbeništvo – fasade, ceste, železnice in pokopališča. Udeleženci konference so omenili problem mejnih vrednosti nevarnih snovi: zakaj so sploh dovoljene, če vemo, da negativno vplivajo na naše zdravje, če govorimo o časovni dimenziji, pa potrebujemo desetletja, da jih odpravimo. Minister je še opozoril, da nas letos čaka spreminjanje zakona o vodah in da bo treba poiskati učinkovitejši in bolj trajnosten način upravljanja teh naravnih virov.