Več elektrike in podtalnice iz Save še v oblakih

Ljubljana – Hidroelektrarni Medvode na Savi, ki ima zdaj dve turbini z močjo po 13,5 megavata, bi v Savskih elektrarnah Ljubljana radi dogradili še tretjo turbino. S tem bi se moč elektrarne približala drugim. Vendar je to odvisno od gradnje elektrarn na srednji Savi, ki pa visi v zraku.

Hidroelektrarno Medvode so kmalu po drugi svetovni vojni gradili zlasti politični zaporniki, precej jih je pri tem po nekaterih virih tudi umrlo. Oprema je sicer novejša in v 90 odstotkih slovenska, kar je po besedah Mirka Javorška iz Savskih elektrarn Ljubljana tudi svetilnik za pot naprej, zlasti v teh sušnih razmerah, ko le sončne elektrarne na strehi delajo odlično. V hidroelektrarni zaradi zelo nizkega vodostaja zdaj obnavljajo zapornice, saj jih zdaj ne dvigujejo.

»Sklenjena veriga hidroelektrarn na Savi bi bila niz akumulacij vode za namakanje, po drugi strani zaščita pred poplavami, zaloga vode za gašenje, pri tem pa bi proizvajala zeleno elektriko. Proizvodnja bi bila še bolj enakomerna, saj bi vodostaji manj nihali. Tudi ko bomo oktobra ali novembra govorili o poplavah,« pravi Javoršek, ki zagovarja »prave stvari ob pravem času in na pravi način«, kar veriga hidroelektrarn zagotovo je. Dodaja, da so včasih v reko spuščali marsikaj, tudi železarsko žlindro, kar je omejevalo pretok, zdaj pa je Sava čista. Zaradi visokih temperatur pospešeno rastejo le alge, ki jih kosijo z edino vodno kosilnico v Sloveniji.

Zamude pa še dopusti

Za sklenitev verige hidroelektrarn na Savi in izpolnitev pogojev za tretji agregat v Medvodah pa bo treba najprej dokončati verigo na spodnji Savi in zgraditi verigo na srednji Savi. Najpomembnejša za delovanje Medvod bi bila najsevernejša od srednjesavskih hidroelektrarn HE Tacen. A se po slovenski navadi zelo zapleta. Koncesijska pogodba za verigo hidroelektrarn na srednji Savi med družbo SRESA (Holding Slovenske elektrarne ima v njej 60-odstotni, Savske elektrarne Ljubljana 30-odstotni, Gen Energija pa desetodstotni delež) ter ministrstvom za kmetijstvo in okolje bi morala biti sklenjena že lani, pa so zdaj zaradi dopustov usklajevanja ustavljena. Kdaj se bodo nadaljevala, ni jasno.

Koncesijska pogodba je po besedah Bogdana Barbiča, direktorja Hidroelektrarn na spodnji Savi, pogoj za nadaljevanje priprave državnega prostorskega načrta. Če bodo to pripravo pospešili, bi bil lahko načrt pripravljen v dveh ali treh letih. Gradnjo prvih treh hidroelektrarn na srednji Savi (HE Suhadol, HE Trbovlje in HE Renke) bi tako lahko začeli leta 2015 ali 2016, končali pa leta 2020.

Načrti še zelo negotovi

Za druge elektrarne na srednji Savi (HE Ponoviče, HE Kresnice, HE Jevnica, HE Zalog, HE Šentjakob, HE Gameljne in HE Tacen) pa se še sploh ne ve, ali jih bodo smeli graditi. Barbič je na vprašanje, kdaj bi bila lahko veriga na srednji Savi končana, odgovoril, da bi »bil že zdavnaj milijonar, če bi to vedel«. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje se namreč sploh še ni opredelilo, ali bo za verigo od Tacna do Jevnice sploh dalo okoljevarstveno soglasje. »Težko kar koli rečem,« pravi Barbič, ki nezadovoljstva niti ne skriva.

Vseh deset hidroelektrarn na srednji Savi bi po načrtih stalo 1,3 milijarde evrov, vendar poteka gradnja verige tako, da najprej zgrajene hidroelektrarne financirajo gradnjo naprej. Skupaj bi imele moč 330 megavatov, kar je skoraj enako kot slovenska polovica Jedrske elektrarne Krško. Na leto bi proizvedle dobro teravatno uro elektrike, kar je približno mesečna poraba Slovenije.

Največja in najbolj draga bi bila HE Ponoviče (252 milijonov evrov za 68 megavatov moči), najmanjša, ne pa tudi najcenejša pa HE Zalog (116 milijonov evrov za 15 megavatov). HE Tacen je po načrtih nekje na sredini (128 milijonov za 33 megavatov). Prednosti je več, že omenjeno slovensko znanje pri gradnji hidroelektrarn, sicer pa bogatenje podtalnice. Barbič je, denimo, povedal, da ob hidroelektrarnah v Posavju ni suše, saj je podtalnica 1,5 metra pod površjem.