Tiskane izdaje
Iz časopisov, radia, letakov ... od povsod prihajajo isti nagovori in med najpogostejšimi je kakovost (ali kvaliteta) ... lokalna kakovost, poceni kakovost, kakovost kar tako.
Pa sploh še vemo, kaj je kakovostno? Sploh še znamo oceniti, ali je neki izdelek, pridelek kakovosten? Lahko to razberemo iz vedno daljših deklaracij, ki spremljajo izdelke? Ali je to nekaj, kar bi nas v nekem obdobju našega življenja nekdo moral naučiti, pa nas ni, ali pa nas celo je, a smo pozabili, ker smo se izgubili v soju bleščečih se embalaž, obvestil o nizkih cenah ter poplavi blagovnih znamk, ki nam namesto kakovosti prodajajo lažne emocije?
Če se doma ozrete okrog sebe, se med vašimi stvarmi zagotovo najde kakšna, ki je z vami že od nekdaj, a je še vedno videti enako, se uporablja enako in še vedno služi svojemu namenu. Najdete kakšno takšno stvar med svojimi oblačili, predmeti, ki vas obkrožajo? Je v vašem hladilniku kakovostna hrana − sveža, polna hranil, brez odvečnih kemikalij? Še veste, kakšen okus ima kakovostno pridelano jabolko, paradižnik, paprika? Se še spomnite mleka z debelo smetano na vrhu, kruha brez aditivov, domače marmelade iz sadja z malo sladkorja?
Pravijo, da v Sloveniji pridelamo samo 30 odstotkov vse hrane, ki jo porabimo. Vse drugo uvozimo. Kmetje bodo 17. oktobra stavkali, ker s prodajo pridelkov ne zaslužijo dovolj, ker je oskrbovalna veriga netransparentna in ker jim zaradi ruskega embarga ostajajo neprodani izdelki. Ali ne bi bilo bolje, da bi se namesto v trgovske centre kdaj odpravili do prve kmetije, si tam ogledali, kako zelenjava in sadje rasteta, ter se kar tam pri kmetu odločili, ali je njegov pridelek za nas dovolj kakovosten? In ali smo pripravljeni plačati ceno, ki jo za svoj pridelek zahteva? Tako bi v naše kuhinje prišli sveži pridelki, ki so neprimerno bolj zdravi. In samo zato že bolj kakovostni.
Ugotavljate tudi, da je ceneje kupiti nekaj novega kot popraviti staro? Pa veste, da če popravite staro, vam bo najbrž služilo dlje časa, kot če kupite novo? Izdelki, ki so bili včasih narejeni tako, da so delovali 20 do 30 let, so danes narejeni za pet do sedem let. Zato danes vedno več proizvajamo, porabimo vedno več naravnih materialov, hkrati pa jih tudi vedno več zavržemo in tako ustvarjamo vedno več odpadkov, ki škodijo okolju in posledično našemu zdravju.
Toliko »kakovosti«, da je izbira res težka. Foto Reuters
A kljub temu strokovnjaki še vedno svetujejo, da stvari, katere popravilo bi stalo več kot polovica cene novega, ni vredno popravljati. Pri tem seveda ne upoštevajo stroška (posrednega ali neposrednega), ki nastane, ko to napol delujočo stvar odvržemo. Nihče se pri tem ne vpraša, kakšne so posledice za okolje. Pa smo spet pri vprašanju kakovosti − po mojem je kakovosten izdelek tisti, ki ga lahko uporabljamo dolgo časa, ga popravljamo, in ko odsluži, ga je mogoče predelati, uničiti ...
Na svetu je čedalje več pobud in različnih organizacij, ki se ukvarjajo samo s smetmi (tistimi stvarmi, ki jih odvržemo) in jih predelujejo, popravljajo ali uničujejo (popravljalnice, repair café, trgovina z blagom iz druge roke − CPUji in Stara roba, nova raba Kraljev ulice).
SSKJ kakovost opredeljuje kot nekaj, »kar opredeljuje kaj glede na pozitivne lastnosti«. V Sloveniji obstaja tudi SIQ − slovenski certifikat kakovosti, ki uporabnikom izdelkov s tem znakom zagotavlja, da so izdelki skladni z evropskimi in slovenskimi merili za kakovost. A ta merila niso nikjer preprosto in jasno zapisana. Očitno so tako zapletena, da jih razumejo samo visoko usposobljeni strokovnjaki. Kupci pa lahko slepo zaupamo izdelkom s tem znakom.
A to si pravzaprav želimo, saj nam na ta način odvzamejo odgovornost za določanje kakovosti, prihranijo naš čas, ker so namesto nas ocenili kakovost, proizvajalcem pa dajo dodaten razlog, da lahko za svoj izdelek zaračunajo malo več. Pa smo s tem res zadovoljni? Smo res prepričani, da kateri koli znak, ki zagotavlja kakovost, resnično odgovarja našemu lastnemu dojemanju kakovosti? Standardi ISO na primer opredeljujejo kakovost kot nekaj, kar dosega vse lastnosti izdelka ali storitve, ki jih kupec pričakuje.
Definicij kakovosti pa je še veliko, denimo ekonomska kakovost, ciljna kakovost, projektna kakovost in tako naprej. Vsem tem pa je skupno »spoznanje«, da kakovost določa kupec, saj se proizvajalec ne bo nikoli odločil, da naredi nekaj preveč ali premalo kakovostno. V prvem primeru bo izdelek predrag, v drugem pa ga kljub nizki ceni kupec ne bo hotel. Dogajanje na trgu pa kaže ravno nasprotno, saj vedno pogosteje ugotavljamo, da smo kupci pripravljeni za izdelke plačati vedno manj, hkrati pa smo čedalje manj izobraženi na področju kakovosti.
Ko nekdo trdi, da je nekaj kakovostno in hkrati poceni, se v moji glavi vedno porodi dvom − saj pod kakovostno razumem nekaj, kar je narejeno iz vzdržljivih materialov, tako, da se ne bo hitro pokvarilo in da bom to lahko uporabljala zelo dolgo. Pri hrani pa tisto, kar ne uničuje okolje v fazi pridelave in predelave ter ne škoduje mojemu zdravju, ko to uživam, pa da je zraven še naravno okusno in ne zahteva dodajanja umetnih arom in barvil, da bi zadovoljilo »zahtevnega« potrošnika. Če je pridelano in predelano tako, da ne izkorišča ljudi, pa sem še bolj zadovoljna. Čeprav to zadnje ne vpliva nujno na kakovost izdelka, ali pač?
Z različnim dojemanjem kakovosti se pri svojem delu srečujem vsak dan, a še vedno ne morem natančno opredeliti, kako ljudje ocenjujemo kakovost in kako bi jo definirali. Včasih se mi je zdelo, da je kakovost preprostih stvari lažje oceniti kot kakovost kompliciranih izdelkov, pa vsak dan znova ugotavljam, da ne razumemo niti kakovosti nečesa, kar skoraj vsi uporabljamo vsak dan. Seveda imam v mislih kavo.
Ja, tisto črno tekočino, o kateri večina uporabnikov ne ve čisto nič. Ne od kod prihaja, ne kako raste, ne kako se jo predeluje, ve le, da se dobi v bleščeči embalaži in da se pripravlja z vodo. Aja, pa poceni je in dostopna na prav vsakem koraku. Ne vemo, da je kava surovina, s katero se trguje več kot s katerim koli drugim prehranskim izdelkom na svetu. Ne vemo, da je od pridelave kave odvisnih 25 milijonov ljudi. Ti pridelujejo surovino, ki jo uporabljamo skoraj vsi, pa so velikokrat na robu preživetja ali celo s pridelavo ne morejo preživeti. Pa ne zato, ker ne bi pridelovali kakovostne surovine, ampak ker so za svoje delo plačani odločno premalo.
Kako pride kava do nas. Foto Zadruga Buna
Ne vemo niti tega, da je kava naravna stvar, ki ne more imeti vedno enakega okusa, mi pa to od nje zahtevamo, ker nam je nekdo nekoč povedal, da je kava v vrečki določene barve določenega okusa in ta okus pričakujemo vsakič, ko odpremo takšno vrečko, in to že desetletja. Pa še bi lahko naštevala. Torej, lahko še vedno trdimo, da vemo, kaj je kakovostno? In da smo prav kupci tisti, ki smo najbolj verodostojni pri določanju kakovosti?
Kot kupec vedno znova ugotavljam, da so prodajalci izredno uspešni pri razlagi svojega dojemanja kakovosti, mi pa zaradi svoje nepoučenosti, pomanjkanja časa in še česa nasedemo njihovim razlagam ter v imenu kakovosti kupimo skoraj kar koli, če je le predstavljeno na nam všečen in prepričljiv način. Kot proizvajalec in prodajalec pa se prav tako ujamem v ta preplet dojemanja kakovosti in s kakovostjo pogojene cene, ki mi ne omogočata, da bi uporabnikom razložila, kako sama dojemam kakovost ter kako ta vpliva na ceno. In na koncu velikokrat žalostna ugotovim, da je kakovost samo floskula, ki se dobro prodaja, in da kupcem v resnici za kakovost sploh ni mar.
Zato nas vse pozivam, da začnemo od proizvajalcev in prodajalcev zahtevati več informacij o izdelkih in storitvah ter se ne zadvoljimo zgolj s pridevnikom kakovostno za opis lastnosti izdelka.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
