Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenija je po količini vodnih virov med prvimi 20 državami na svetu, vendar se to spreminja. Vode, ki izvirajo na južni strani Alp, že mesece pesti suša, sneg je skorajda izhlapel, hidroelektrarne so imele še pred dnevi dobro petino običajnega pretoka. Edina večja izjema je Mura.
Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj pravi, da smo po količini vode na prebivalca med prvimi 20 državami na svetu, a zaradi neugodne časovne razporeditve padavin v zadnjem desetletju suša preti tu di v Sloveniji.
»Podnebne spremembe so pri nas več kot očitne, ne le pri vse višjih temperaturah, ampak tudi pri hidrološkem ciklu. Pomladi, poleti in pozimi je na večini ozemlja manj padavin, jeseni pa več. Gladina podzemnih voda se na večini slovenskega prostora že leta vztrajno znižuje . A kar zadeva pitno vodo, S lovenija kljub temu ne bi smela biti ogrožena. Imamo pa zaradi slabe politike (okoljske, poselitvene, gospodarske) več kot 7000 prebivalcev brez vode v hiši, približno 30.000 se jih pre skrbuje s kapnico, kar je lahko problem tako z vidika količine kot ustreznosti. Več kot 150.000 ljudi pa se pre skrbuje iz lokalnih vodovodov, ki niso pod nadzorom, zato je tam lahko sporna kakovost vode,« pravi Kajfeževa.
Janez Polajnar z a gencije za okolje (Arso) pravi, da so spomladanski vodni viški precej manj izraziti kot pred desetletji, povečuje pa se delež odtoka s hudourniškim značajem v topli polovici leta, običajno pozno poleti in jeseni. »To pomeni, da voda hitreje odteče iz Slovenije, več je tudi izhlapi nazaj v ozračje, manj pa je ostane kot zaloga v obliki podzemne vode,« pravi Polajnar.
Napovedi zmerno pesimistične
Sedanje vodne razmere niso najboljše. »Padavinski primanjkljaj že od lani in letošnja zima z izjemno skopo snežno odejo vplivata na vodnatost rek poleti . K sreči so bili april, maj in prva polovica junija nekoliko bolj namočeni meseci in so ponekod delno izboljšali hidrološke razmere, pa vendar vse kaže, da se bomo konec julija in avgusta vsaj na Obali in v severovzhodni Sloveniji še naprej spopadali s hidrološko sušo, ki se utegne tu še zaostriti,« ni brez skrbi Polajnar.
Bolj optimističen je Mitja Bricelj, direktor Inštituta za vode. » Slovenija je v perspektivi še zmeraj ena najbolj vodnatih držav. Ima ugodno hidrogeografsko lego v pasu prevladujočih vlažnih zahodnih vetrov, ki prinašajo oblake in z njimi vodo na pobočja Alp in Dinaridov. N a treh četrtinah površja je povirna država, z dragoceno izvirsko vodo, v porečjih Mure in Drave pa dobivamo vodo iz avstrijskih visokih Alp z visoko vodo junija in avgusta , kar je idealno za kmetijstvo,« pravi Bricelj.
Dodaja še , da se tudi v Sloveniji število ekstremnih dogodkov (suše in poplave) veča. »Slovenija ima srečo zaradi gozdnatosti in kraške hidromorfologije – kombinacija obeh sistemov je odličen ' naravni blažilec' velikih nihanj pri odtoku voda.«
Spremeniti odnos do vode
»Napak pri obravnavi vodnega okolja v Sloveniji je bilo že nešteto. Zakoni, ki urejajo posege v prostor, dajejo skoraj neomejene možnosti gradnje: lastniki zemljišča tlakujejo, nasipavajo in tehnično urejajo. Potoke in jarke v naseljih prekrivajo in spreminjajo v parkirišča, skladišča ali dvorišča. Vodo iz rek, potokov, ribnikov in podtalja velikokrat brez nadzora črpajo in preusmerjajo. Urbanizirali smo poplavni prostor, pospešili odtok voda zaradi izsuševanja kmetijskih površin, z gradnjo vodnih energetskih objektov, vodnih zadrževalnikov in vodopre skrbovalnih sistemov smo regulirali reke. V resnici je voda že tržno blago in z njo nekateri ustvarjajo izjemne dobičke, preprosto zato, ker jim zunanjih stroškov nihče ne zaračuna, ampak jih plačamo davkoplačevalci,« pravi Kajfeževa.
Trajnostna raba porečij bi po njenem morala upoštevati osnovno vodilo , da bi vodo zadržali v pokrajini čim dlje. »Priznati si moramo tudi, da poplav, suš, erozije in plazov ni smiselno pretirano obvladovati, saj je narava na koncu vedno močnejša,« pravi Lučka Kajfež.
»Vodi je treba dati prostor,« pravi tudi Polajnar. Pri tem procesu pa sta nuj na dialog in sodelovanje med vsemi družbenimi dejavnostmi, zlasti prostorsko in poselitveno politiko, gospodarjenjem z gozdovi, energetiko, prometom, turizmom in drugimi. »Porečja bi morala postati ' upravljavske enote' za trajnostno upravljanje naravnih virov – v Sloveniji je idealna kombinacija gozda in vode. Le na ravni porečja je mogoče učinkovito načrtovati in izvajati trajnostne rešitve za rabo vodnih virov, tako glede pre skrbe s pitno vodo, hidroenergije, namakanja, ribogojnic, rekreacije, turizma kot tudi prometa in drugih ureditev, ki povečujejo poplavno varnost in zmanjšujejo škode ob suši. Porečja so po vodni direktivi ' planska območja' , za katera je treba e vropski komisiji poročati o izvajanju ukrepov za izboljšanje stanja vodnega okolja,« pa dodaja Bricelj.
Zakaj neurja s točo
»Ekstremi so bili v Sloveniji pogosti že brez podnebnih sprememb, tako zaradi geografske lege kot zaradi razgibanega reliefa. S podnebnimi spremembami se verjetnost za njihovo pojavljanje krepko povečuje; dogodki, ki so se prej pojavljali na 50 let, se na primer zdaj dogajajo že s povratno dobo 20 let. Toplejše ozračje vsebuje več energije in tudi precej več vlage. Za dolgotrajnejše suše pa lahko okrivimo spremenjeno kroženje ozračja in drugačno lego ciklonov in anticiklonov, kar je spet posledica ogrevanja. Storiti se seveda da marsikaj, a za vse potrebujemo zdravo pamet, politično voljo in denar. Vendar se zdi, da je tega vse manj. Tipičen primer pri nas je letalska obramba pred točo, ki jo politika podpira, namesto rabe protitočnih mrež ali zavarovanja. Temelji vseh strategij pa so krepitev meteorološke službe za zgodnje opozarjanje na ekstremno vreme , visoka ozaveščenost prebivalstva in trdna organizacija služb za reševanje in pomoč,« priporoča Kajfeževa.
»Ozračje se segreva, prav tako oceani in svetovna morja, tudi Sredozemsko. Ta prinašajo več energije v atmosfero, za to so vremenski procesi bolj izraziti kot pred desetletji in so vzrok za nastanek poplav ali suše. Tudi v prihodnjih letih pričakujemo, da bodo takšni pojavi pogostejši in tudi silovitejši, kot smo bili vajeni. Naj učinkovitejši način za zmanjšanje škode, ki jo povzročajo, je prilagoditev družbe novim vremenskim in hidrološkim razmeram,« pa pravi Polajnar.
Lahko kmetijstvo preživi?
»Kmetijstvu v Evropi se ne piše dobro, če ne bomo začeli hitro izvajati prilagoditvenih ukrepov ,« pravi Lučka Kajfež. Veliko držav je že na dobri poti, mnoge pa še začele niso. »V Sloveniji nas je skupina znanstvenikov in operativcev leta 2008 napisala Strategijo prilagajanja kmetijstva podnebnim spremembam, ki jo je sprejela celo vlada . Ampak zgodilo se je bore malo. Še vedno nimamo urejenih vodnih zajetij za namakanje, nimamo več niti ustreznih služb (Službe za podnebne spremembe), niti pravega mednarodnega sodelovanja, denarja za raziskave tudi ne. Kje so nove sorte, odpornejše proti suši , drugačno obdelovanje tal, prostorske spremembe pridelave, drugačni pristopi v gozdarstvu? Tudi pri prilagajanju so pomembni zdrava pamet, politična volja in denar,« še opozarja klimatologinja.
