Tiskane izdaje
Podčetrtek – Slovenija je zelo bogata z vodo, vendar politika ne upošteva stroke, ugotavljajo vodarji, naravovarstveniki in inženirji. Vplivi na vodne vire so veliki, med njimi tudi je tudi lakirnica na robu Dravskega polja.
Vodarji, kot so poudarjali na kongresu o vodah, pogrešajo to, da se 41 velikih in vsaj 30 manjših vodnih pregrad vključi v predpise, poleg tega bi načrtovali več sto novih večnamenskih zadrževalnikov vode, kar bi spodbudilo tudi gradbeništvo. Naravovarstveniki so sicer proti jezovom, saj nove male elektrarne rastejo v nedotaknjenih vodotokih, načrtov za male elektrarne v koritih mestnih rek pa ni.
Branko Zadnik iz Inženirske zbornice Slovenije je opozoril, da državni uradniki stroke nočejo niti slišati. Iz različnih virov so prišla mnenja, da so tudi ekipe na ministrstvu za okolje in prostor preveč zaprte; še huje je, da imajo premalo znanja in očitno delujejo le v interesu nekaterih.
»Pravico do kakšne pitne vode smo zapisali v ustavo?« sprašuje vodar Mihael Brenčič. Operativno namreč ne vemo, kaj bi to bilo. Brenčič je poudaril, da bi si morali prizadevati za naravno pitno vodo, zato pa bi bilo treba varovati vodo v celotnem vodnem krogu.
O problematikah smo se ob robu kongresa pogovarjali z Andrejem Birom, vodjo vzdrževanja Mure.
Andrej Biro je naštel kar nekaj slabosti vodne politike. Foto Borut Tavčar/Delo
Nasipi ob Muri so, kot smo bili opozorjeni, v zelo slabem stanju.
Visokovodni nasipi so bili zgrajeni zaradi naših predhodnikov, ko je bilo vodovarstvo urejeno še precej bolj sistematično. Nasipi nato niso bili več deležni rednega vzdrževanja in propadajo, kar že ogroža naselja ob njih. Trudimo se opozoriti na razmere. Že večkrat smo utemeljevali, da so ponekod težava nezadostne višine, ponekod slabši vgrajni material in tudi prepuščanje vode ob poplavah, kar interventno rešujemo z gasilci in drugimi. Danes že ves dan poslušamo, da je treba urediti sistematično vzdrževanje vodne infrastrukture, morda se bo kaj spremenilo.
Vse se konča pri pomanjkanju denarja, je bilo mogoče slišati.
Nihče ne naredi celovitega načrta vzdrževanja vodotokov in poskrbi za stabilen vir denarja. Hočemo zaščititi ljudi, za to pa potrebujemo denar. Konkretno so nasipi ob Muri podvrženi vremenskim vplivom, saj so zemeljski, njihovo trdnost načenjajo škodljivci in tudi korenine. Pred leti – toliko je že stara, da se ne spomnim letnice – smo tako dobili odločbo inšpektorice za okolje, da je treba nasip ob Ižakovcih nujno sanirati, ker pomeni nevarnost. Za to nismo imeli denarja in odločba je ostala v predalu. Razmere so še vedno enake. S strahom čakamo prihodnje visoke vode, ki bodo koga spomnile, kaj ga lahko čaka, tudi koga, ki ne živi ob teh nasipih.
Kaj menite o alternativnih rešitvah, vsega namreč ni dobro pozidati?
Takim rešitvam smo naklonjeni. Naša stroka ni le gradbeno-tehnična, ki bi vse zabetonirala. Ker poznamo osnove vodarstva, vemo, da je pri takih rešitvah vodi treba dati več prostora. Idealno bi bilo, če bi nasipe lahko uredili še dlje od Mure, čeprav je Mura že zdaj v tem pogledu že dobro urejena, saj so visokovodni nasipi od glavne struge Mure oddaljeni tudi več kot kilometer. Tudi na drugih vodotokih bi bilo smiselno razmišljati o takih rešitvah, saj ima voda tako veliko razlivno območje, tam so lahko meandri in sonaravne ureditve. To jemlje prostor urbanizaciji, kmetijstvu in drugim rabam.
Na tem območju je predvideno tudi biosferno območje.
Na Muri so razmere že večkrat poskušali urediti drugače, odvzeli smo del vode iz glavne struge in jo speljali po nekdanjih starih rokavih, da bi jih oživili. Vendar je tudi to padlo v začarani krog pomanjkanja denarja za vsaj osnovno vzdrževanje. Delo je bilo narejeno napol. Tudi zdaj iz meseca v mesec in iz leta v leto čakamo, kaj bo s financiranjem. Včasih nismo sposobni servisirati niti traktorja, ker ne vemo, koliko dela to pomeni. Vlaganje v strojno opremo in kader zahteva dolgoročno načrtovanje.
Drugi interes je še močnejši. Kaj menite o jezovih za hidroelektrarne?
Navadno se glede na to loči vzdrževanje na energetski in vodarski del. Večja težava je, da bi se vodni režim na tem območju popolnoma spremenil, velik bi bil tudi vpliv na podzemne vode. Ne zagovarjam hidroelektrarn, a menim, da je varovanje narave bolj smiselno tam, kjer je ta še neokrnjena, ne na odseku, ki je bil reguliran še v času Marije Terezije ali malo po njej, kjer so brežine utrjene s kamnom. V spodnjem toku, ob meji s Hrvaško, ima Mura številne rokave, podira bregove in odpira nove rokave. Žal mi je, da se o tem območju ne govori veliko, ker je res biser. Niti pravega dostopa ni urejenega.
Pričakujete celovito načrtovanje in poleg tega še kaj?
Bistveno je, da je načrtovanje celostno, da stihijski projekti niso vse vzdrževanje, na kar spominja tudi napoved dinamičnega financiranja. Upoštevati je treba vse, tudi kmetijstvo in gospodarstvo. Tehnično je vse mogoče urediti. Za to bi morali imeti krovno organizacijo, ki bi usklajevala vse interese. Takega organa v Sloveniji še nimamo. Še več, država sama sebi skače v zelje, vpletajo se tako inšpekcijske službe kot direkcija za vodo, politika se vpleta v vse, stroka pa trpi.
