Tiskane izdaje
Plastične vrečke so pravzaprav eden najboljših izumov. Lahke, trpežne in poceni so idealno prenosno sredstvo. Toda zaradi omejenih virov in izpustov pri proizvodnji, predvsem pa zaradi ravnanja z njimi, ko postanejo odpadek, so postale simbol vseh grehov, ki jih storimo nad okoljem.
V Evropski uniji na leto porabimo 800.000 ton plastičnih vrečk za enkratno uporabo. Povprečni Evropejec jih je leta 2010 porabil 191 (Slovenec med 150 in 300), le šest odstotkov (v Sloveniji štirje odstotki) je bilo recikliranih. Več kot štiri milijarde vrečk na leto pristane v smeteh, piše BBC.
Evropska komisija bo še to pomlad objavila priporočila za zmanjšanje porabe plastičnih vrečk v Evropski uniji. Več kot 70 odstotkov od nekaj več kot 15.000 posameznikov, ki so sodelovali v javnem posvetovanju o tej problematiki, je bilo za njihovo takojšnjo prepoved. Nekatere države so jo že uvedle. Italija je lani postala prva evropska država, ki je prepovedala nerazgradljive plastične vrečke, za prihodnje leto so enako napovedali Združeni arabski emirati. Kitajska, Južna Afrika, Kenija, Uganda, Tajvan in Bangladeš so prepovedali vrečke iz zelo tanke plastike oziroma ločevalne vrečke. Prav te so v Bangladešu zamašile odtočne jaške, zaradi česar sta se močno povečala število smrtnih žrtev in obseg škode lanskih poplav. Somalija, Tanzanija in Ruanda pa so prepovedale vse vrste plastičnih vrečk.
Nekatere evropske države so sprejele mehkejše, a očitno dovolj učinkovite ukrepe. Za šolski primer omejevanja uporabe plastičnih vrečk velja Irska. Leta 2002 je uvedla davek v višini 15 centov za vsako plastično vrečko, ki jo prodajalec izda kupcu, kar je za 95 odstotkov zmanjšalo njihov delež med odpadki. V enem letu je 90 odstotkov potrošnikov uporabljalo trajne vrečke oziroma vrečke za večkratno uporabo. Ko se je njihova povprečna poraba na prebivalca leta 2006 spet povečala, je Irska davek povišala na 22 centov. Po njenem zgledu so davke na prodajo plastičnih vrečk uvedle Malta, Belgija, Nemčija, Španija, Norveška in Nizozemska.
Društvo Ekologi brez meja je po akciji Vrečka na vrečko decembra 2010 z nekaterimi poslanci državnega zbora podalo predlog zakona o omejevanju rabe nakupovalnih vrečk, ki je vključeval tudi davek na prodajo vsake plastične vrečke. Kljub načelni podpori tedanje vlade zakon ni bil sprejet, ker so ga zavrnili proizvajalci nakupovalnih vrečk, ki bi morali plačati ta davek.
Uporabljaj, dokler se ne izrabi
Kako torej zmanjšati proizvodnjo in porabo plastičnih nakupovalnih vrečk? Najhitreje tako, da jih sploh ne uporabljate. V tem primeru boste morali najti nadomestke zanje. Idealnega ni, velja pa si zapomniti, da je bolj kot izbira materiala nakupovalne vrečke pomembno, da jo čim večkrat uporabite.
Prvi možni nadomestek so trajne vrečke, ki so najpogosteje iz blaga ali trše, obstojnejše reciklirane plastike. Čeprav se pri njihovi izdelavi porabi več vode in energije kot pri izdelavi klasičnih plastičnih vrečk, je njihovo okoljsko breme v celotnem življenjskem ciklu manjše prav zaradi večkratne uporabe. Britanska okoljska agencija je v analizi življenjskega cikla nakupovalnih vrečk v supermarketih izračunala, da moramo trajno plastično vrečko uporabiti vsaj štirikrat, bombažno pa vsaj 131-krat, da upravičimo večjo porabo energije pri proizvodnji in prevozu.
Drugi nadomestek so papirnate vrečke. Tudi pri proizvodnji in prevozu teh se porabi več vode in energije kot pri proizvodnji klasičnih plastičnih vrečk, a so v nasprotju z njimi biorazgradljive. Res pa je, da je le malo papirnatih vrečk narejenih iz recikliranih ali alternativnih vlaken, kar pomeni, da za njihovo proizvodnjo pade veliko dreves. Da upravičimo njihov nastanek in porabo naravnih virov in energije, jih moramo uporabiti vsaj trikrat.
Tretja alternativa, primerna zlasti za obisk tržnice, so košare in cekarji. Pri večjih nakupih pa si lahko pomagamo s kartonastimi škatlami ali zabojčki, ki jih brezplačno ponujajo nekatere trgovine.
Biorazgradljiva plastika
Na slovenskem trgu so tudi vrečke iz biorazgradljive plastike, ki so v glavnem namenjene zbiranju organskih odpadkov. Biorazgradljiva plastika je plastika, ki jo lahko mikroorganizmi presnovijo v naravne razgradne produkte, kar se zgodi ob pogojih industrijskega ali domačega kompostiranja, pri proizvodnji bioplina pa tudi v zemlji ali vodi, razloži vodja mednarodnega projekta PLASTiCE dr. Andrej Kržan. Najbolj razširjen material za proizvodnjo bioplastike je termoplastični škrob, v prihodnosti pa bodo ti materiali temeljili predvsem na odpadnih obnovljivih virih, kot so celuloza, sirotka in mesno-kostna moka.
Skupni okoljski odtis biorazgradljive plastike je nižji kot pri običajni plastiki, toda le, če jo pravilno odlagamo, pove dr. Gašper Gantar iz Envite. »Ne sme se odlagati med odpadno embalažo ali komunalne odpadke, saj s prvim povzročimo težave pri recikliranju, z drugim pa nastajanje toplogrednega plina metana na deponiji.« Edino pravo odlagališče zanjo je rjav zabojnik za biorazgradljive odpadke.
Nakupovalne vrečke in druge izdelke iz biorazgradljive plastike je na pogled nemogoče ločiti od vrečk iz drugih vrst plastike, zato jih lahko prepoznamo le po certifikacijskih oznakah. V Evropi certifikate za biorazgradljivo plastiko izdajata certifikacijska urada DIN Certco in Vincotte. Prvi izdaja certifikate za plastiko, ki je primerna za kompostiranje, drugi pa tudi certifikate za plastiko, primerno za domače kompostiranje (OK home composting), ter plastiko, ki je razgradljiva v zemlji (OK biodegradable SOIL) in vodi (OK biodegradable WATER). Potrošniki naj se izogibajo izdelkom z drugačnimi oznakami, kot na primer »okolju prijazen« ali »100 % recyclable«, opozarja Gantar.
Tudi če boste usvojili »znanost« izbire nakupovalnih vrečk s čim manjšim okoljskim bremenom, ne mislite, da ste si s tem kupili odpustek za nadaljevanje smetenja z drugimi sredstvi. Britanski okoljski pisec in aktivist George Monbiot opozarja, da odvržene plastične vrečke za enkratno uporabo predstavljajo zgolj dobre tri odstotke gospodinjskih odpadkov in slab odstotek vseh proizvedenih odpadkov. Zato ob vsakem obisku trgovine razmislite tudi o smotrnosti nakupa drugih izdelkov v plastični embalaži.
Mercator še vedno proda največ plastičnih vrečk
Čeprav lahko Mercatorjevi kupci izbirajo med vrečkami iz 70 odstotkov recikliranega papirja, 30 odstotkov recikliranega polipropilena in tekstila, v hipermarketih pa lahko kupljeno zložijo v kartonsko škatlo, se še vedno najpogosteje odločajo za nakup najmanjše nosilne vrečke, ki je iz 50 odstotkov recikliranega polietilena. Njihova poraba se sicer stalno zmanjšuje; lani je bila 40 odstotkov manjša kot leta 2008.
Največji slovenski trgovec je leta 2010 z blagajn umaknil vrečke iz tanke plastike, ki so bile namenjene ločevanju določenih izdelkov v nakupovalni torbi, a so jih potrošniki pogosto uporabljali kot nosilne, ki so jih večinoma takoj odvrgli. V prvem letu od umika z blagajniške ponudbe se je njihova poraba zmanjšala za 15, v drugem letu pa za kar 70 odstotkov. Še vedno pa lahko kupci podobne vrečke dobijo na oddelkih s sadjem in zelenjavo, »čemur se v sodobni trgovini trenutno še ne moremo izogniti«, so zapisali. Prizadevajo pa si, da bi bile vse vrečke v njihovi ponudbi iz čim večjega deleža recikliranega materiala.
