Za komunale je izbira trajnosti zdaj nuja

Ljubljana – Pobude Zbornice komunalnega gospodarstva gredo v smeri, da je treba Sloveniji zagotoviti alternativo energetski izrabi odpadkov in navidezno pomanjkljivost, da nimamo sežigalnic, spremeniti v prednost. Cilja sta tudi manj zavržene hrane in voda iz pipe.

»Smer, v katero z aktivnostmi in s pobudami stopamo slovenske komunale, je odgovor na današnje razmere,« pravi Janko Kramžar, predsednik Zbornice komunalnega gospodarstva (ZKG) in direktor ljubljanske Snage, ki uveljavlja načela strategije nič odpadkov (zero waste). Evropska unija od članic namreč zahteva čim večjo snovno izrabo. »Mesta oziroma države, ki imajo sežigalnice, bodo imela pri doseganju zahtevanih deležev veliko več težav kot tista brez njih. Zbornica si bo zato prizadevala, da bodo odločevalci v strategijo za ravnanje z odpadki vključili cilje trajnostnega razvoja in pot vse države k družbi zero waste,« dodaja Kramžar.

Drugo dejstvo pa je, da imajo komunalna podjetja moč in odgovornost za spodbujanje trajnostnega razvoja družbe in spreminjanje potrošniškega vedenja. »Ker imamo neposreden stik z uporabniki, je prav, da čim bolj izkoristimo vse možnosti za podpiranje trajnostnega razvoja družbe. Pod okriljem Zbornice bo zato po vsej Sloveniji zaživela pobuda Skupaj za boljšo družbo, k sodelovanju pa bomo povabili tudi državo,« pojasnjuje Kramžar. Številna komunalna podjetja v Sloveniji so zadnje desetletje svoje uporabnike predvsem ozaveščala o ločevanju odpadkov, niso pa se zavedala svoje odgovornosti pri spreminjanju potrošniških vedenjskih vzorcev za zvišanje kakovosti življenja in boljšo družbo. »Govorimo o tem, da bi Slovenci zmanjšali količine zavržene hrane – vsak od nas je na leto zavrže več kot 80 kilogramov, kritično razmišljali o načrtovanih nakupih, pili vodo iz pipe namesto iz plastenk, kupovali več stvari iz druge roke ali si jih izposojali. S temi spremembami bi postali bolj odgovorni do sebe, do okolja in ne nazadnje tudi do svoje denarnice,« pravi Kramžar.

Ena od rešitev so tudi centri za ponovno uporabo. V Sloveniji so večinoma plod sodelovanja med nevladnim sektorjem in komunalnimi podjetji ter občinami. Ravno te dni sta se odprla še dva, na Ptuju in v Kočevju. »Zelo pomembno je, da v okviru ponovne uporabe nove priložnosti ne dobijo samo odpadki, pač pa tudi ljudje, na eni strani tisti, ki jih popravljajo, preoblikujejo in prodajajo, na drugi pa tisti, ki jih za simbolično ceno kupijo,« pravi Kramžar. Ljubljanski center ponovne uporabe bo kmalu praznoval prvo obletnico in obisk potrjuje, da se prepričanje, da novo ni nujno boljše od starega, zanesljivo uveljavlja. V ljubljanskem CPU lastnika vsak dan zamenja 75 predmetov. Poleg tega imajo trgovine z oblačili iz druge roke čedalje več stalnih strank, ogromno stvari vsak dan menja lastnike v spletnih oglasnikih, sejmi rabljene opreme so tudi vedno dobro obiskani.

Za embalažo še ni rešitve

Da je nujno sodelovanje države, kaže že to, da kljub mnogim dogovorom za večjo učinkovitost sistema zbiranja odpadne embalaže dogovora še ni. »Zbornica je še naprej pripravljena aktivno sodelovati pri iskanju kakršne koli rešitve, ki pa bi morala biti dolgoročna, ki bi učinkovito onemogočala kaos in težave zaradi neprevzete embalaže, poleg tega pa nova rešitev ne bi smela povzročati dodatnih stroškov za občane in bi morala biti skladna z načeli trajnostnega razvoja. Pri pripravi nove ali spremenjene zakonodaje bi se bilo dobro zgledovati po državah, kjer sistem v praksi najbolje deluje,« opozarja Kramžar.

Kljub temu je načelno stališče komunalnega gospodarstva, da ni dobro vedno čakati na državo ali Evropsko unijo, pač pa je treba najprej pogledati, kaj lahko komunalna podjetja sama naredijo, seveda pa se zatakne pri pomanjkljivih sistemskih rešitvah. Kot pravi Kramžar, potrebujemo strategijo za ravnanje z odpadki, prav tako celostno strategijo upravljanja voda. Le tako bodo odpravljene težave, ki jih imajo izvajalci pri vključevanju trajnosti v izvajanje gospodarskih javnih služb. Temelj za učinkovito izvajanje javnih služb in trajnostni razvoj komunalne dejavnosti pa je vzdrževana infrastruktura, pri čemer je treba zagotoviti namensko porabo amortizacijskih sredstev, najemnin za uporabo infrastrukture. Številne (ne)odločitve namreč konkretno vplivajo na življenje uporabnikov. »Tak primer so negativne posledice, ki bi jih legalizacija drobnega odkupa prinesla občanom. Legalizacija odkupa odpadnih surovin od fizičnih oseb, ki je predvidena v osnutku uredbe o komunalnih odpadkih, bi namreč vsem uporabnikom prinesla višje položnice za komunalne storitve in še več kraj papirja z ekoloških otokov. Pri tem se ne smemo slepiti, da kakšen posameznik s tem zmanjšuje svojo socialno stisko, ampak je to organizirana pridobitna dejavnost,« pravi Kramžar. Nelegalni drobni odkup po oceni ZKG znaša približno 15 milijonov evrov na leto, ki jih na koncu plačajo uporabniki komunalnih storitev.

Predelava vsega ni smiselna

Objekti za predelavo posameznih vrst odpadkov morajo biti dovolj veliki, da lahko poslujejo ekonomično. »Kot ugotavljate sami, številnih odpadkov v Sloveniji ni smiselno predelovati, saj nimamo zadostnih masnih tokov. To pa je izziv za povezovanje z drugimi mesti oziroma regijami ter razmišljanje o potencialnih zelenih delovnih mestih. Ta delovna mesta lahko omogočita takšno povezovanje in reindustrializacija, ki jo prinaša prehod na lokalno pridobivanje recikliranih surovin. Vsekakor pa bi se morali izogibati nekritičnemu izvozu v države, ki ne upoštevajo okoljskih in socialnih standardov,« pravi Kramžar.

Vode je v Sloveniji dovolj

»Slovenija ima izredno bogate vodne vire, ki ji dolgoročno omogočajo pitno vodo za lastne potrebe kot tudi za preskrbo nekaterih območij v sosednjih državah. Na področju meddržavnega sodelovanja med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko ni omembe vrednih izmenjav vode za preskrbo prebivalcev. Dobavo vode iz Slovenije nekaterim območjem v Italiji ureja meddržavna pogodba, sklenjena še med nekdanjo Jugoslavijo in Italijo. Najpomembnejša izmenjava vode s Hrvaško je dobava iz Hrvaške v Slovenijo za območje slovenske Istre v poletnih mesecih, kjer žal še ni zgrajena ustrezna infrastruktura, ki bi temu delu Slovenije omogočila samostojno preskrbo s pitno vodo,« meni Kramžar.

Spremeniti je treba razpise

»Težko bi rekli, da je odločanje za javna naročila, kjer v ospredju ni zgolj (najnižja) cena izdelka ali storitve, pač pa tudi stopnja njegove energetske učinkovitosti, vplivi na okolje in vplivi na uporabnika, v Sloveniji povsem običajna stvar. Država je sicer pripravila jasne zakonske podlage za trajnostno ravnanje tudi v postopkih javnih naročil, od naročnikov pa je odvisno, kdaj bomo izkoreninili prakso navajanja najnižje cene kot skorajda edinega merila za ocenjevanje ponudb. Komunalna podjetja smo se na nedavni konferenci zavezala, da bomo uvedla model trajnostnega poslovanja (sem spadajo tudi trajnostna javna naročila), in pričakovati je, da bo vsaj tretjina komunalnih podjetij že v prihodnjih štirih letih trajnostno naročala,« napoveduje Kramžar.

Komunale predlagajo še nekaj povsem preprostih stvari, spremembo potrošniških vzorcev in vrednot doma, vpeljavo trajnostnega poslovanja v službi, poleg tega pa še sodelovanje in povezovanje z vsemi, ki lahko kaj spremenijo. »Verjamemo, da lahko predvsem z zgledom in dobrimi praksami dosežemo, da bodo tudi na državni ravni sprejete strategije trajnostno naravnane. Primerov dobrih praks in možnosti za sodelovanje je veliko, meja pa ni. So samo v naših glavah,« še pravi Kramžar.