Za kranjsko čebelico

Sebastijan Amršek: Z dediščino čebelarstva se Slovenci identificiramo, zato je prav, da smo zaščitili kranjsko sivko.

Objavljeno
08. oktober 2016 22.21
Betka Burger
Betka Burger

Kranjska sivka (Apis mellifera carnica) je slovenska avtohtona čebelja rasa in obenem edina avtohtona zaščitena čebelja podvrsta v EU. Zaradi trgovine z njo, ki je bila najbolj razširjena na prehodu v 20. stoletje, je danes razširjena po vseh celinah, velja pa za eno najmirnejših in neagresivnih čebel, ki redko piči. Zaradi nezahtevnosti in velikega donosa je zelo priljubljena med medonosnimi čebeljimi vrstami.

Kranjski sivki in z njo bogati dediščini čebelarjenja na Slovenskem so se v okviru letošnjih Dnevov evropske kulturne dediščine (DEKD) in Tedna kulturne dediščine (TKD) poklonili na Srednji gradbeni, geodetski in okoljevarstveni šoli (SGGOŠ) v Ljubljani. V preteklem tednu so pripravili zaključno prireditev z naslovom Za kranjsko čebelico, zApis, ki nosi trojni pomen njihovega udejstvovanja: zapis - spoznavajmo čebelo, z Apis - učimo se od nje, in za Apis - ohranimo jo (kranjska sivka je namreč iz rodu Apis).

Na prireditvi so predstavili svoje polletno raziskovanje o bogati dediščini čebelarjenja, kranjski sivki, umetnosti panjskih končnic in slovenskega panja, posebej zanimivo pa je bilo predavanje mladega čebelarja, na čigar pobudo so letošnje DEKD posvetili čebelarstvu.

Sebastijan Amršek je sedemnajstletnik, v katerem predanost in ljubezen do čebel ter željo po ohranjanju okolja prepoznamo že po nekaj izmenjanih besedah. Pravi, da je čebelarstvo zahtevno, saj je s čebelami veliko dela, zato je treba zanje dobro skrbeti, če želimo pobirati njihove »sladke« pridelke. Prizna, da je zaradi čebel šola večkrat postavljena na stranski tir, a s čebelarstvom ne bo prenehal.

V Čebelarsko zvezo Slovenije še ni vključen, saj čaka na dopolnjeno osemnajsto leto. Takrat bo imel tudi polno odgovornost, da bo lahko vsa dela opravljal samostojno. »Če hočeš čebele voziti na pašo, moraš za to imeti poseben izpit,« pojasni. V prihodnosti si želi postati samostojni podjetnik, v primeru, da po končanem šolanju ne bo dobil službe, pa upa, da bo s čebelami zaslužil vsaj za dostojno življenje. Za čebelarjenje je že navdušil očetove prijatelje pa tudi nekaj mladih, ki so na prireditvi prisluhnili njegovemu predavanju.

Mladi čebelar Sebastijan Amršek. Foto: Miha Debevc

Vas je nekega dne kar pičilo, da bi se ukvarjali s čebelarstvom?

S čebelarstvom se je nekoč ukvarjala moja družina, zato sem nekaj o čebelah vedel že kot otrok, z njimi pa je me bolje seznanil in navdušil lokalni čebelar iz Šmartnega pri Litiji, ko sem bil star deset let. Tako me je nekajkrat vzel s sabo k čebelnjaku, kjer sem mu pomagal, ko pa je videl, da me čebelarjenje res zanima, mi je dal prvi panj in čebele. To je bil nekako začetek moje čebelarske poti.

In potem ste kar vztrajali, ste vseeno imeli pomisleke?

Bil sem alergičen na čebelje pike in sem se jih bal, a ker sem hotel nadaljevati s prekinjeno družinsko tradicijo, sem vztrajal. Sicer so me čebele nekajkrat popikale in sem imel majhne težave, a se je potem vse to uredilo. Alergija je sčasoma izginila.

Kakšno je bilo vaše »izobraževanje« za čebelarja?

Začel sem pri omenjenem lokalnem čebelarju, ki mi je pomagal tudi s pripomočki in nasveti. Potem sem šel dvakrat na čebelarski krožek, ki ga imamo v Šmartnem pri Litiji. To začetno izobraževanje je trajalo približno dve leti, potem pa sem večinoma že vse delal samostojno.

Kje oziroma pri komu pa danes dobite informacije, ko jih potrebujete?

Veliko si lahko pomagam s knjigami in priročniki, še lažje in hitreje pa do informacij pridem na spletu. Pomembna je tudi komunikacija med čebelarji, ki je pri nas res zelo dobra. Sam imam veliko čebelarskih prijateljev, tudi starejših, ki mi pomagajo s svojimi dolgoletnimi izkušnjami in znanjem.

Na SGGOŠ so se na vašo pobudo odločili, da letošnji DEKD namenijo dediščini čebelarjenja na Slovenskem. Kaj vam pomeni dediščina?

Dediščina čebelarstva je zame pomembna, saj je značilna za naš kraj in državo. Zato se mi zdi prav, da smo našo avtohtono čebeljo vrsto zaščitili in jo tako patentirali, da je nihče ne more izrabljat. Patentiran je tudi, na primer, kozarec za med, ki ga lahko uporabljajo samo pri nas.

Kaj lahko naredi posameznik za ohranjanje te dediščine?

Tako kot smo to naredili na šoli, lahko vsak doma - na podeželju ali v urbanem okolju - sadi različne medovite rastline, od manjših, kot so meta, žajbelj in sivka, do večjih: pravega kostanja, divje češnje, vrbe in drugih. Medonosne rastline so pomembne, saj dajejo čebelam še dodatno prehrano. Če jim pomagamo, lahko od njih tudi več pričakujemo in dobimo.

Se vam zdi, da so vas čebele česa naučile?

Samopomoči in delovanja v družini. Čebele si med seboj pomagajo, tudi ljudje si (moramo). S čebelami se lahko reši tudi veliko okoljskih problemov, kar je pomembno pri mojem poklicu v prihodnosti - okoljevarstvenem tehniku.

Kaj bi moral vsak Slovenec vedeti o čebelarstvu?

Najprej bi priporočil ogled kakšnega čebelarskega muzeja ali učne poti, obisk čebelarskega krožka, da se naučiš, zakaj so čebele pomembne, spoznaš njihove lastnosti, da potem veš, kaj lahko narediš, kako lahko čebelam pomagaš.

Kaj vam je bilo najbolj všeč pri celotnem projektu DEKD?

Predstavitve in predavanja. Zelo mi je bilo všeč, ko sem videl, da je osnovnošolce, ki so bili na prireditvi, res zanimala sama tema čebelarjenja. Zabavno jim je bilo predavati, saj sem videl, da se želijo nekaj naučiti, ni jim bilo odveč. Sicer mi je bil všeč ves projekt, ampak je bila pa zaključna prireditev vrhunec.