Zaradi smradu letos še ne bodo ukrepali

Ljubljana – V številnih krajih po državi imajo velike težave s smradom, nazadnje so na to s protestom opozorili prebivalci Ceršaka, ki državne ustanove obtožujejo, da se kljub vsem prijavam že deset let nič ne zgodi. Uredba o smradu je sicer v predalu že sedem let, v tem času je tehnologija umetnih nosov dozorela.

»V zvezi z uredbo, ki bo urejala področje vonjav, pripravljamo na ministrstvu za okolje in prostor (MOP) ustrezne strokovne podlage. Po njihovem dokončanju načrtujemo pripraviti uredbo, s katero bodo določene mejne vrednosti vonjav, njihovo vrednotenje in omejitve. V javni obravnavi bo predvidoma konec leta,« odgovarjajo na MOP.



Dodajajo, da so z uredbo o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja že danes predpisane mejne vrednosti za emisije nekaterih snovi, ki povzročajo prijeten ali neprijeten vonj. To velja za metantiol (vonj po gnilem zelju) in tiofenol (vonj po česnu), pri katerih je mejna vrednost 20 miligramov na kubični meter zraka ob mejnem masnem pretoku 0,1 kilograma na uro. Za acetaldehid (dražljiv, sadni vonj), amonijak (oster, dražljiv vonj), dibutilamin (vonj po ribah), vodikov sulfid (gnila jajca), kadaverin (pokvarjeno, gnilo meso), metil acetat (lak za nohte) in benzil acetat (vonj po jagodah) je mejna vrednost 50 miligramov na kubični meter ob mejnem masnem pretoku 0,5 kilograma na uro. Za vanilin (vonj vanilje) pa je mejna vrednost 20 miligramov na kubični meter zraka ob mejnem masnem pretoku 0,2 kilograma na uro.



Na MOP niso komentirali očitkov več civilnih pobud, da inšpektorji ne ukrepajo ob smradu. Mejne vrednosti so tudi precej visoke. Največ pritožb sicer na MOP dobijo iz severovzhodnega dela Slovenije, kjer je največ gnojenja na kmetijskih zemljiščih ter kompostarn, bioplinarn, odlagališč in obdelovalnic odpadkov ter živilske industrije in živalskih farm, ki so najpogostejši vir smradu v okolju. Čeprav sektorski predpisi za te obrate in dejavnosti zahtevajo omejevanje vonjav, država je leta 2013 za kompostarne in bioplinarne še dodatno zaostrila zakonodajo, težave s smradom še vedno niso celovito rešene. Na MOP so še leta 2016 ocenili, da bi se to lahko spremenilo do leta 2018. A so protestirala komunalna podjetja in rešitve ni bilo.

Elektronski nosovi že obstajajo

Gorazd Marinček iz okoljevarstvene organizacije Rovo pravi, da je uredba o smradu že sedem let v predalu MOP. V vmesnem času se je tehnologija elektronskih nosov razvila, prve take nosove izdelujejo tudi pri nas. Kemični receptorji določijo delež posameznih molekul v zraku, senzorje pa umerjajo podobno kot v proizvodnji parfumov, s človeškimi nosovi. Pet ljudi v ločenih prostorih oceni, ali določena mešanica molekul v zraku smrdi ali ne. Vse to je hitro izvedljivo, država bi tako lahko določila standarde za vse projekte in jih tudi nadzirala.



Tudi tehnologije za zajem neprijetnih vonjav in filtri so že dolgo na voljo, vendar nekatera podjetja zaradi neučinkovitosti inšpektorjev za to ne poskrbijo. Marinček kot primer daje Magno, ki ji je nasprotoval. »V Magni so poskrbeli za to, da se smrad ne bo širil, standardi za to torej obstajajo,« meni Marinček. Drug primer je kafilerija Koto, ki je dolgo vznemirjala prebivalce Zaloga. Ko so tam zamenjali filter, so se težave občutno zmanjšale.