Zdaj suša, jeseni poplave?

Suša zdaj najhuje prizadeva Obalo in Vipavsko dolino, kjer bodo posledice čutili tudi prihodnje leto, pa tudi Pomurje. Za ta območja so bile pripravljene študije, kako vodo zadržati, na območju Vipave celo več zadrževalnikov, v Kopru eden za bogatenje Rižane ...

Slovenija je v perspektivi še zmeraj ena najbolj vodnatih držav na svetu, kar pa ne sme nikogar po koncu te suše zazibati v novo spanje. Večino posledic te suše bi namreč lahko z dobrimi projekti ob pravem času že preprečili.

Slovenija je na treh četrtinah površja povirna država, v četrtini oziroma porečjih Mure in Drave pa dobivamo vodo iz avstrijskih visokih Alp z visoko vodo v juniju in avgustu, kar je idealno za kmetijstvo. Vendar bi za ublažitev sedanjih in v prihodnje vedno bolj pogostih vremenskih ekstremov, tako suš kot poplav, morali čim manj pozidavati poplavna območja, v kmetijstvu izbirati kulture, ki so prilagojene večjim temperaturnim nihanjem, in večnamensko zadrževati vodo.

Načrti in interesi

Kot pravijo na Inštitutu za vode, sedanje razmere kažejo, da bi bilo več načrtovanih zadrževalnikov v zaledju Vipavske doline, ki bi zdaj napajali tako Vipavo kot Hubelj, več kot dobrodošlih. Tako kot pred leti pripravljena študija, da bi vodo iz Malnov na postojnskem dovajali na obalo, saj bi dobivali boljšo vodo. Ali pa v Sežano, za katero vodo črpajo iz velikih globin. Nad Koprom je bil predviden zadrževalnik za bogatenje Rižane in njene podtalnice, pa tudi ni postavljen. Enako je s protipoplavnimi in protisušnimi zadrževalniki na Savinji in Savi. Dunaj ima v nasprotju s tem v gorah hranilnike vode, v dolino pa napeljan velik vodovodni cevovod. V rezervi.

Za protipoplavno zaščito Ljubljane so strokovne rešitve ravno tako naletele na nasprotovanje. Razlog so interesi za pozidavo Ljubljanskega barja, ki bi bilo brez pozidave in smetišča naravna razlivna cona. Zadrževalnik gorvodno na Gradaščici bo po mnenju strokovnjakov težko pravilno upravljati. Če jim ga bo sploh uspelo postaviti, saj so menda ribiči prepričali kmete, naj svojih travnikov in pašnikov ne dajejo v uporabo za zadrževalnik poplavnih voda.

Bogatenje podtalnice

Zadrževalniki v zgornjem toku vodotokov se lepo dopolnjujejo tudi s hidroelektrarnami, saj vodostaji ne nihajo tako zelo. Pomembnih pa je več funkcij. Res »elektrikarji« neradi izpuščajo vodo (tudi za namakanje), ker to pomeni manjšo proizvodnjo, vendar akumulacije z deset do 20 milijoni kubičnih metrov vode dvignejo tudi raven podtalnice. Pod jezerom in ob njem je namreč še najmanj toliko vode. Še več, izkušnje na spodnji Savi kažejo, da ob hidroelektrarnah ni suše, saj se je podtalnica dvignila do 1,5 metra pod tlemi. To je dobro zlasti za sadna drevesa, ki imajo del korenin kar v vodi. Zelo verjetno bi bila to rešitev tudi za upadanje podtalnice v Prekmurju. Zdaj Mura teče tako rekoč kot v koritu skozi Slovenijo. Ob ustreznem načrtovanju bi se bilo treba le z Avstrijci dogovoriti za vodne režime. Vode je dovolj, le znebiti se nam je ne bi bilo treba tako na hitro, kot se to dela zdaj. Strokovnjaki za vodo in energetiko so razočarani tudi nad ministrstvom za kmetijstvo in okolje. Hidroelektrarne tam vidijo le kot škodljiv poseg v prostor, več pa ne naredijo. Prisluhniti ne znajo niti več kompromisnim predlogom.