Tiskane izdaje
Kostarika z bujno tropsko zelenostjo in bogastvom rastlinskega in živalskega sveta tako rekoč na pragu počitniške dnevne sobe ne pusti razmišljati o ničemer drugem še dolgo zatem, ko ji popotnik skozi letalsko okence pomaha v slovo.
Pogost pozdrav prebivalcev Pura vida (Čisto življenje), ki je tudi neuradni turistični slogan, se mu sprva zdi ponarejen, a bolj ko vijuga po poteh njenih številnih naravnih parkov in opazuje živahno ležernost prebivalcev, bolj pristen se mu začenja zdeti. Kdor je obiskal Kostariko, mu ni težko razumeti, zakaj država že nekaj let zapored velja za najsrečnejšo na svetu.
K temu je prispevalo več dejavnikov iz bližnje in daljne zgodovine. Zaradi maloštevilnosti staroselskega prebivalstva so morali španski kolonialisti tudi sami poprijeti za delo na plantažah kave, kar je ustvarilo manjše družbene razlike kot v drugih latinskoameriških državah. Zgodnji in miren prehod v neodvisnost pa je bil podprt s svežimi ameriškimi dolarji, medtem ko sta neodvisnost in vmešavanje ZDA v notranjo politiko v drugih državah Srednje Amerike prinesla le državljanske vojne.
Kava, ki je Kostariko dvignila iz hude revščine, in banane, posel, s katerim še danes obvladujejo ameriške korporacije, so seveda tudi državici s slabimi petimi milijoni prebivalcev prinesle družbene delitve, vendar so preudarni politiki, začenši s trikratnim predsednikom Josejem Figueresom Ferrerjem, ki je ukinil vojsko, nacionaliziral banke, obdavčil bogate in podelil volilno pravico ženskam in temnopoltim, zgradili latinskoameriško demokracijo z univerzalnim dostopom do zdravstva, brezplačnim šolstvom in drugimi delujočimi institucijami socialne države.
Država – naravni park
Leta 1963 je Kostarika dobila prvi državno zaščiten naravni rezervat Cabo Blanco na skrajni južni točki polotoka Nicoya, vendar je bila še daleč od zgleda trajnostnega ravnanja z naravo. Porazdelitev zemlje med male kmetovalce že pred letom 1900 je tem sicer pomagala iz revščine, vendar je močno prizadela okolje. V sedemdesetih letih je imela država celo najvišjo stopnjo deforestacije na svetu; primarne tropske gozdove so izsekavali in zasajali nasade kave, kakava, banan, oljnih palm, sladkornega trsa, ananasa ter jih spreminjali v pašne površine. V začetku devetdesetih let je uničujoči trend obrnil še en predsednik z vizijo ali pač zgolj vrhunski politični pragmatik, Jose Figueres Olsen, sin utemeljitelja demilitarizirane Kostarike Joseja Figueresa Ferrerja. Njegov štiriletni mandat, ki ga je nastopil kot eden najmlajših latinskoameriških predsednikov, je pomenil začetek premika Kostarike proti gospodarstvu, ki temelji na ekoturizmu ter ohranjanju in zaščiti narave.
Deforestacijo je ustavil z zakonsko prepovedjo, poleg tega pa so politiki v sodelovanju z vodji lokalnih skupnosti in znanstveniki oblikovali sistem plačil za okoljske storitve. Ideja je preprosta: lastniki gozdov od države prejemajo finančne spodbude za ohranjanje njihovih okoljskih storitev, ki so v splošno družbeno korist, poleg tega pa z njimi ustvarjajo osebni dohodek na podlagi plačila drugih za okoljske storitve gozdov. Na primer: porabniki vode na niže ležečih območjih plačujejo prebivalcem više ležečih skupnosti za zaščito tamkajšnjih gozdov ali pogozditev območij, da bi s tem upočasnili odtekanje vode. Denar za spodbude država črpa iz trošarin na gorivo in cestnin. S takšno shemo je Kostarika, ki je imela leta 1977 gozdnatih le še tretjino površin (za primerjavo: leta 1940 je bilo gozdov 75 odstotkov), dosegla njihovo prekrivnost na 54 odstotkih površine.
Druga varovalka biotske pestrosti je nacionalni sistem zaščitenih območij narave, ki pokriva 25 odstotkov vse države. Obsega 186 zaščitenih območij, od tega je 32 narodnih parkov, osem bioloških rezervatov, 13 gozdnih rezervatov in 51 rezervatov, v katerih živijo ogrožene prostoživeče vrste. Desetina omenjenih površin je strogo zaščitenih, nadaljnjih 17 odstotkov pa je vključenih v različne varstvene sheme. Sistem zaščitenih območij narave in velika ekosistemska raznolikost prispevata tudi k izjemni biotski pestrosti Kostarike. Čeprav zavzema le 0,1 odstotka površine Zemlje, v njej prebiva pet odstotkov vseh znanih rastlinskih in živalskih vrst. Samo ptic je 920 vrst, toliko, kot jih imajo skupaj Evropa, Avstralija in Severna Amerika.
Podpora zaščitenim območjem narave med prebivalstvom je velika, saj se zavedajo, da jim ta zagotavljajo preživetje. Z narodnimi parki in rezervati, predvsem zasebnimi, ki se deloma financirajo iz spodbud države, je tesno povezan tudi ekoturizem. Kot primer ekoturizma iz prve roke naj navedem mrežo lokalnih ornitoloških vodnikov v mestecu Cahuita v južnem, karibskem delu Kostarike. Ljubiteljske ptičeljubce vodijo po obrobju narodnega parka Cahuita in jim pomagajo v objektiv teleskopa v gostem zelenju ujeti ptice, o katerih so doslej lahko le sanjali, nehote pa še spečega lenivca. Mimogrede, prav ornitologi, natančneje prvi ornitološki vodnik po Kostariki avtorjev Garyja Stilesa in Alexandra Skutcha, objavljen leta 1989, ki je v državo pripeljal prve turiste, so kostariško vlado spodbudili k pripravi nacionalnega načrta razvoja turizma, ki spoštuje in za vir doživetij »uporablja« naravo.
Ogljično nevtralna do 2021
Množičnega turizma na Kostariki tako rekoč ni, a ne pričakujte, da boste v narodnih parkih sami samcati. Leta 1987 je državo obiskalo 330.000 tujih turistov, lani pa že rekordnih 2,6 milijona. Skoraj polovica jih je obiskala vsaj en narodni park. Turizem je najhitreje rastoč gospodarski sektor v Kostariki. Po podatkih iz leta 2012 prispeva 12,5 odstotka BDP in zaposluje 11,7 odstotka prebivalcev.
Leta 2007 je kostariška vlada mednarodno javnost presenetila z ambiciozno napovedjo, da bo do leta 2021 državo popeljala v ogljično nevtralnost. Če ima katera dovolj danosti za to, je Kostarika z dobro ohranjenostjo naravnega okolja, obiljem vode, majhnim številom prebivalstva in gospodarstvom, ki temelji na storitvah, ne težki industriji, nedvomno med prvimi. Poleg tega je med najbolj ranljivimi državami, kar zadeva posledice podnebnih sprememb v regiji. Podnebno segrevanje ji je že prineslo stopinjo višje povprečne temperature od predindustrijskega obdobja. Izziv so prvi sprejeli akterji v zasebnem sektorju; 70 se jih je kar takoj zavezalo k ogljični nevtralnosti.
Nato se je vse skupaj ustavilo. Skupni ogljični izpusti še kar naraščajo. Največ k temu prispevajo izpusti od prometa, ki je poleg kmetijstva največji povzročitelj toplogrednih izpustov. Rast blaginje in srednjega razreda v državi je tako kot v drugih državah prinesla veliko povečanje števila osebnih avtomobilov, prometni kaos v glavnem mestu San Jose in njegovi okolici pa je nevzdržen.
Toda načrt ogljične nevtralnosti se Kostariki ne odmika le zaradi prometa, temveč tudi zaradi pomanjkanja politične volje, meni Monica Araya, analitičarka ter ustanoviteljica nevladnih organizacij Nivela iz Costa Rice Limpie. Administracija aktualnega predsednika Louisa Guillerma Solisa je zgodbo o ogljični nevtralnosti nekoliko potisnila na stranski tir. Kostarika se še vedno redno uvršča med najbolj zelene države (organizacija Green Destinations jo je letos mednje uvrstila zaradi trajnostnega turizma) in že nekaj let zapored za več kot 90 odstotkov letne porabe energije uporablja obnovljive vire – večinoma vodno ter v manjšem deležu geotermalno, sončno in vetrno energijo. Na indeksu okoljske učinkovitosti Univerze Yale pa je v nekaj letih s petega padla na 42. mesto.
