Zelena zgodba ali pogreb

Slovenija je čudovita država, čista in, v primerjavi z drugimi, tudi precej urejena, ima pa to nesrečo, da se vsaka njena nova oblast začne že od začetka utrujati z neskončnimi razpravami o stvareh, ki so nekoliko pomembne le ta hip, dolgoročno pa ne prinesejo čisto nič dobrega. Tako nas vidijo tudi od zunaj, kot nepomembno državico, ki ima težave z dolgovi in prepirljivo politiko. Je to znamka, zgodba, ki jo v tem globaliziranem svetu potrebuje vsak stol ali storitev, ki jo želimo z višjo dodano vrednostjo prodati v tujini? Najbrž ne.

Že večkrat se je izkazalo, da je edina prava zgodba Slovenije zelena, trajnostna. Zadovoljni, prijazni ljudje. To tudi pomeni, da bi se morale državne in občinske uprave spremeniti, da ne bi jezile ljudi s pošiljanjem od enega okenca do drugega. Prvi stik z upravo bi moral biti tak: »Dober dan. Kako vam lahko pomagamo?« Za vsako težavo pa tudi za vsako zamisel, pobudo in projekt, evropski niso izjema. Podlaga za vse početje pa je to, kar zajema naziv zelene evropske prestolnice za Ljubljano, 37 odstotkov ozemlja v Naturi 2000 in 60 odstotkov ozemlja, poraslega z gozdovi, čista voda iz pipe, sodobna infrastruktura in inovativna delovna sila. To ni zgodba za umazane dodelavne posle, to je zgodba za visoke tehnologije in povsem biološko prehrano. To je zgodba, ki lahko pritegne tuje strokovnjake in dvigne ceno izdelkom in pridelkom iz Slovenije.

Vendar je vedno znova videti, da to ni na prednostnem seznamu slovenske politike. Slovenija še ni imela pravega okoljskega ministra, trajnost še ni bila glavna zahteva za vse sektorje, še zelenih javnih naročil ne znamo urediti, čeprav bi to v veliko primerih pomenilo korist za slovenske proizvajalce. Transport je namreč eno večjih okoljskih bremen, Slovenije še posebno, saj je po ugotovitvah Eurostata na slovenskih cestah več kot 74 odstotkov tovora le v tranzitu. Vse te tovornjake bi lahko Slovenija v dogovoru s sosednjimi državami in celovito strategijo spravila na železnico. Tudi ta bi bila urejena, če se ne bi ta država zagnala v gradnjo avtocest, na železnice pa pozabila. To in trganje tirov tramvaja v Ljubljani pa tirov do Planice in tistih skozi Šoštanj v Avstrijo bi moralo biti nauk za prihodnost. Kar je moderno, ni nujno tudi dolgoročno dobro.

Poiskati je treba dobre prakse, opozoriti, kje škripa, in ugotoviti, kako bi se dalo popraviti. To bomo v prihodnje počeli tudi na tej strani, seveda z vašo pomočjo. Slovenija je polna sposobnih in vztrajnih ljudi, ne nazadnje je to vidno v športnih uspehih. Uprave, ki jih plačujemo, bi morale to prepoznati. Ali ne bi bilo lepo, če bi bila slovenska zgodba zdravje, fizično in psihično, nizkoogljični izdelki in pridelki brez pesticidov, doživetja v stiku s pristno naravo? Slovenija, zelena znamka? Nič ne kaže, da bi lahko bila kakšna druga zgodba tako prepričljiva in vabljiva, in nič ne kaže, da bi kaj drugega lahko obenem koristilo ljudem in okolju. Treba se je torej lotiti dela, na vseh ravneh.