Tiskane izdaje
Tako kot vsaka druga sodobna civilizacijska dejavnost tudi meritve črnega ogljika, ki jih izvajamo v zadnjih letih po svetu, obremenjujejo okolje. Kakšen je negativni vpliv? Ali obstajajo za okolje sprejemljivešji načini?
V začetku misije GreenLight WorldFlight, v letu 2012, je postala intenzivnost promocije in zanimanja javnosti za električne pogone zelo velika. Ekologija in skrb za okolje sta postali povezani z električno energijo. Vse, kar je na elektriko, se zadnje čase sliši zeleno.
Tudi različni proizvajalci lahkih letal so začeli razvijati električna plovila, med njimi tudi slovensko podjetje Pipistrel. Ker sem v letu 2012 in 2013 letel s Pipistrelovim ultralahkim letalom, je bilo pričakovano, da so ljudje povezovali njihova letala z električnimi pogoni in našo misijo kot primer električnega letenja, ki ne obremenjuje okolja.
Seveda to še zdaleč ni bilo tako, motor v letalu je bil klasični batni bencinski motor s turbino, ki je imel v kombinaciji z lahkim letalom in velikim vzgonom krilnih površin izjemno nizko porabo, kar je omogočilo oblet sveta z res rekordno majhno količino goriva, ki smo jo v letu 2016 med poletom okrog sveta v ultralahkem DynamicuWT9 še znižali.
Kje so danes električni pogoni, ki jih je pred skoraj dvesto leti razvil Faraday? So lahko bolj učinkoviti, do okolja prijazni in zaneslivejši od sedanje bencinske in dizelske ogljične klasike? Kje je vzrok, da so tako staro tehnologijo obudili prav v zadnjih letih?
Elektromotorji kot pogonski agregati za letala imajo veliko prednosti, od nespremenjene moči z višno leta in neobčutljivosti na zaledenitev do skoraj neslišnega delovanja, nizke teže in enostavnejše zgradbe, ki omogoča zanesljivo delovanje.
Žal imajo poleg teh čudovitih lastnosti tudi dva velika problema, in sicer pridobivanje električne energije in njeno shranjevanje.
Ker elektrika ne pride do naših porabnikov neposredo iz vesolja, jo moramo ustvariti na Zemlji. Pridobivanje povzroča hude probleme okolju in družbenemu življenju na teh območjih.
Večino svetovne energije, okrog dve tretjini, še vedno proizvedejo tradicionalne elektrane na fosilna goriva, od obnovljivih virov je seveda največ pridobijo v hidroelektrarnah, manj v jedrskih elektarnah in od tri do pet odstotkov v vetrnih elektarnah, dober odstotek v solarnih, še manj pa v geotermalnih in morskih s plimovanjem.
Elektrarne na obnovljive vire, kot so vodne, nuklearne, vetrne, sončne in geotermalne, veljajo za zelene oziroma jih večina javnosti dojema kot prijazne do okolja. Ali je res tako? Lahko, če so postavljene na ustreznih mestih, daleč od naselij, na območjih, kjer drugačna raba ni predvidena. Kadar govorimo o obnovljivih virih, so to le naravne sile, ki poganjajo agregate, sama infrastruktura pa je do okolja izrazito neprijazna. Hidroenergija zahteva ogromna poplavljena območja, uničenje ekosistema, spremenjeno mikroklimo, potencialno nevarnost za nižjeležeča naselja, o nuklearkah nima smisla izgubljati besed, Fukušima in Černobil sta zgovoren dokaz, vetrne in solarne plantaže pomenijo popolno degradacijo pokrajine, hujšo kot vsi drugi energetski objekti skupaj, geotermalna je dostopna le točkovno, pa še ta se smatra za obnovljivo le zato, ker mislimo, da je je neskončno veliko, tako kot so včasih mislili za premog in nafto.
Slovenija ima čudovito pokrajino z gorami, rekami, jezeri, gozdovi, morjem, pravzaprav vsem, kar si človek lahko želi za zdravo, zadovoljno življenje. Tujim obiskovalcem je zanimiva zaradi panoramskih razgledov na naravno in kulturno krajino, s svojimi skritimi soteskami, neprehodnimi gozdovi, vse je na majhnem območju, na dosegu roke. Pred kratkim je bila izbrana tudi kot najbolj zelena turistična destinacija.
V paničnem iskanju alternativ fosilni proizvodnji energije se je velik del »okoljsko zavedne«, zavedene javnosti, nekaterih okoljskih organizacij, kot je Greenpeace Slovenija, podjetniških, investitorskih zvezd z dobrimi političnimi zvezami in del energetskega lobija zagrel za gradnjo novih energetskih objektov za izkoriščanje obnovljivih virov kot edino sprejemljivo rešitev energetsko potratni slovenski družbi. Takšne vizije lahko sanjsko podobo bisera pod Alpami popolnoma spremenijo ali celo uničijo.
V Sloveniji geografskih in prostorskih resursov za pridobivanje tako imenovane zelene energije pač žal nimamo, ker je naša deželica premajhna, preveč lepa in preveč razpršeno poseljena. Reke imajo premalo energetskega potenciala, njihova obrežja so preveč gosto naseljena in turistično preveč privlačna, da bi jih potopili. Seveda lahko poiščemo prostor za posamezne vetrnice, solarne elektrarne, male hidroelektrane, ki ne bodo uničevale okolja ali življenjskega prostora prebivalcev, vendar bo prispevek k celotni energetski sliki zanemarljiv, zanimiv zgolj kot investicijski, podjetniški projekt posameznikov.
In kje naj torej Slovenija dobi »zeleno« energijo? Kako naj izboljša kvaliteto okolja in zmanjša vpliv na globalne podnebne spremembe, ki nam grozijo? Zelena energija je v Sloveniji žal le mit, na voljo je samo tista, ki je zaradi pametne okoljske politike (izolacije, kogeneracije, učinkovite rabe) ne porabimo ali kupimo iz držav, kjer imajo dovolj prostora za neškodljivo umeščanje vetrnih, solarnih plantaž v okolje.
Seveda takšne bogokletne misli ne gredo skupaj s tako opevano samostojno državo, ki naj bi bila energetsko, prehrambno, vojaško neodvisna. V globaliziranem svetu, kjer določajo naš način življenja in smeri razvoja multinacionalke, so to lahko le pobožne želje posameznih gorečih nacionalistov, ki jim nacija pomeni več kot njen posameznik oziroma orodje velikih političnih manipulatorjev za obstanek na oblasti. Za povprečnega Slovenca pa bo tako ali tako vseeno, če vsem tujim blagovnim znamkam hrane, elektronike, avtomobilov ... doda še elektriko, ki bo vrh vsega verjetno cenejša.
Slovenija nikoli ne bo in v tem političnem sistemu ne more biti energetsko in prehrambno neodvisna, ker ta gospodarska področja prav tako pokrivajo ekonomski lobiji v rokah korporacij, katerih končni cilj je koncentracija kapitala v čim manj žepih.
Izjave nekaterih podjetnikov in politikov, da bo postala Slovenija s prehodom na električna vozila neodvisna od zalivskih proizvajalk nafte, so popolnoma neresne, saj tudi električno energijo obvladujejo poslovni lobiji in je/bo podrvržena istim ekonomskim mehanizmom koncentracije kot vse drugo, kar je ekonomsko zanimivo.
Ciniki bi rekli, da je to za Slovence pravzaprav dobro, saj nacionalno srebrnino sicer upravljajo politične stranke na oblasti, ki bi za svoj položaj brez problema sprle svoje državljane do te mere, da se spet pokoljejo med seboj in naredijo prostor za vojne dobičkarje tudi na področju energije.
Električna energija danes v Sloveniji in v svetu ni zelena, zato tudi vozila na elektriko niso in ne morejo biti zelena. Lahko so do okolja prijazna, kjer jih uporabljajo, vendar na račun degradacije okolja ali slabšega zraka kje drugje. V Sloveniji tako elektriko vozil, ki zmanjšujejo emisije v Ljubljani, plačajo prebivalci Šoštanja in okolice v za zdravje škodljivem okolju oziroma prebivalci Posavja s potlačenim strahom pred jedrsko katastrofo.
Shranjevanje elektrike je drug problem, ki do okolja neprijazno sliko proizvodnje še dodatno poslabša. Litij kot glavna komponenta sodobnih baterij postaja belo zlato. Zlata jama za upravljavce kapitala, okoljska, socialna in družbena katastrofa za območja, bogata s to rudo, v Južni Ameriki, Afriki, Tibetu.
Najlažje baterije, ki jih je mogoče dobiti na osnovi sedanje tehnologije, omogočajo ultralahkemu letalu slabo uro avtonomije, kar je seveda veliko manj v primerjavi z modernim ultralahkim letalom z računalniško vodenim bencinskim batnim motorjem, ki nam omogoča avtonomijo 23 ur.
Piccardov in Borschbergov odlično promovirani polet okrog sveta v enosedem, skoraj dve toni težkem Solar Impulzu, letalu, ki ga poganjajo elektromotorji, energijo pa mu zagotavlja 11.600 sončnih celic na zgornjih površinah letala, velikih 200 kvadratnih metrov, in 450 kilogramov baterij, nam dokazuje, kje je danes električna letalska mobilnost. Izjemna 13-letna avantura se je uspešno končala s poletom okrog sveta v letih 2015/16. Megalomanski projekt, ki je stal vrtoglavih 170 milijonov evrov, kaže morebitno smer nadaljnjih raziskav, vendar kaže tudi na to, da smo trenutno še zelo daleč od realne uporabe električnih motorjev v primerjavi s klasičnimi motorji. Ker tudi vsak evro nosi svoj ogljični odtis, lahko brez pretiravanja dokažemo, da je bil oblet sveta GLWF v dvosedem ultralahkem letalu leta 2016 neprimerno bolj ekološki od Solar Impulza, predvsem pa je bil hitrejši, učinkovitejši in 400-krat cenejši.
Prednosti električnih motorjev v letalstvu so izjemne, zato si osebno neizmerno želim, da bi čim prej postali enakovredni sedanjim bencinskim, ne samo glede ekonomije in okoljske sprejemljivosti, temveč tudi glede varnosti. Bojim se, da bo ta pot precej dolga in zavita in da bo naša generacija prikrajšana za tovrstne užitke.
Kot ljubitelj in uporabnik zdrave, neokrnjene narave pa se sprašujem o vzrokih za električno mobilno histerijo, ki v tem trenutku ne rešuje okoljskih problemov, ampak jih zapleta, prepleta in na določenih področjih slabša. Čiščenje emisij klasičnih fosilnih pogonov ima velike rezerve in takojšen vpliv na izboljšanje zraka. Manjkajo razvojni denar, politična volja, ustrezna zakonodaja in nadzor. Žal pa v primerjavi s futurističnimi projekti samooklicanih vizionarjev tipa Elon Musk niso promocijsko in posledično kapitalsko zanimivi za mobilizacijo širše javnosti, ki zelo rada stavi na prestiž, čeprav ji nikoli ne bo dosegljiv.
Misija GLWF raziskuje obseg izpustov uporabnikov fosilnih goriv in globalni obseg škode, ki jo povzročajo. Rešitev vidimo v neodvisni kontroli izpustov, razvoju in namestitvi učinkovitih filtrov ter ustrezni zakonodaji, ki bo omogočila realni nadzor in kaznovanje. Predvsem pa v sonaravni gradnji, obnovi, mobilnosti in miselnosti nas vseh, da današnji globalni ekonomski sistem, temelječ na socialnem darvinizmu, neomejeni rasti potreb, proizvodov, dobičkov in družbenega dohodka, za naš edini planet Zemlja z omejenimi resursi ne more biti vzdržen in vodi v zanesljivo katastrofo.
Ekologija je povezana z ozaveščanjem, samoomejitvijo in težnjo k ravnotežju na vseh področjih. Zeleno je lahko na planetu, ujetem v gravitacijske zakone, le majhno in lahko.
***
Podvig Matevža Lenarčiča in ekipe GLWF lahko spremljate na posebni tematski strani na Delo.si. V njej poleg sprotne trase leta najdete vse ključne informacije o pripravah, poteku, namenu in ciljih projekta, sodelujoči ekipi, pa tudi o njihovih prejšnjih podvigih.
Med pisci blogov so poleg Matevža Lenarčiča še Griša Močnik, Andrej Velkavrh, Petar Damjanić, Boris Mikuž, Petra Draškovič Pelc in Martin Šolar.
