Zemlja, Ljudje, Trump

Vsi gledajo v eno smer, le Trump v drugo in verjetno razmišlja, kaj, za vraga, so te podnebne spremembe.

Objavljeno
07. junij 2017 14.31
imo*Vrtec
Bojan Stojanović
Bojan Stojanović

Vse odkar sta imela Marcon in Trump opoldanski stand-off s stiskom rok, v katerem je po vseh komentarjih sodeč zmagal mlajši izzivalec, se Trump obnaša kot užaljen malček, ki se noče družiti več z drugimi otroki v vrtcu. Posledice in dejanja užaljenega otroka v vrtcu, v katerem se igrajo tudi z velikimi igračami, takšnimi, ki lahko večkrat znova popolnoma uničijo naš planet, so lahko sila nepredvidljiva in silovita. Trump ni razočaral psihologov. Njegov odziv je bil tipičen po tem, ko je uvidel, da z voditelji G7 ne bo šlo zlahka, kot najbolj uporen pa se je za povrh vsega pokazal še najmlajši v vrtcu, predsednik Francije, ki trenira še borilne veščine, tako da je bil obračun vnaprej izgubljen in ga je ujel povsem nepripravljenega.

Hm, to pa ni dobro. Foto: Mandel Ngan/AFP

To je seveda našega svaka hudo ujezilo in njegov odziv je bil primeren. Prisiljen, da ostane do konca sestanka na Siciliji, na katerem so ga voditelji držav zasipali z nerazumljivimi »fake-science« grafi o podnebnih spremembah, je svojo nejevoljo pokazal tudi na skupinskih fotografijah, na katerih se »ne druži« s preostalimi sošolci najrazvitejšega razreda. Vsi gledajo v eno smer, le Trump gleda v drugo smer in še vedno verjetno razmišlja o tem, kaj, za vraga, so te podnebne spremembe, o katerih mu vsi težijo, da on ne čuti nobenih sprememb, še najmanj s klima(x), in da, če bi naslov dokumenta spremenili v »Trumpov podnebni sporazum«, še razmislil o njegovem spoštovanju. Podpisovanje koncesij na njegovo ime je le nekaj, v čemer ima največ izkušenj.

Trumpa je premagal najmlajši, Macron. Foto: Philippe Wojazer/AFP

Kakorkoli, ko je zazvonil zvonec, je sledilo maščevanje. Z Belo hišo, vojaško-industrijskim kompleksom in twitterjem za hrbtom je na šolskem dvorišču začel udrihati po vseh »tradicionalnih zaveznikih« ter na koncu še po sami Zemlji z izstopom iz pariškega podnebnega sporazuma. Tipična reakcija razvajenega otroka. Ne bom pretepel le sošolcev, zraven bom zažgal še šolo. Bodo že videli, kako jim bo žal. S tem bom dokazal svoj prav. Le da ne bo nobenega, ki bi potrdil ta prav.

Ostaja upanje v zvezne države, ki nekako pridobivajo na moči in znajo pod vodstvom Kalifornije še vedno sodelovati v mednarodnih dogovorih. Kajti Ameriko v globalnem podnebnem sporazumu potrebujemo, če ne zaradi drugega mesta na seznamu največjih onesnaževalk, pa zaradi simbolike podpore najrazvitejše države na svetu in soudeležbe v financiranju nerazvitih držav pri prehodu na obnovljive vire energije. Neuspeh kyotskega sporazuma je bil prav v nesodelovanju dveh največjih »proizvajalk« CO2, ZDA in Kitajske. Odhod od mize je najslabša rešitev.

Za uspešen boj proti podnebnim spremembam in vse bolj pogostim silovitim točam, kakršno smo prejšnji teden doživeli v Celju, je potrebno sodelovanje vseh držav, v prvi vrsti najrazvitejših, ki še vedno onesnažujejo največ. Hkrati pa razvijajo najnovejše tehnologije in rešitve, ki bi nas z množično uporabo (beri: subvencioniranjem) že danes lahko pripeljale do drastičnega znižanja izpustov.

Pred točami in drugimi nesrečami je treba ukrepati skupaj. Foto: Igor Zaplatil/Delo

A dokler bodo te iste najrazvitejše države še vedno več sredstev namenjale subvencioniranju fosilnih goriv, napredka ne bo. In pariški sporazum, nepopoln in z vsemi pomanjkljivostmi, je kljub vsemu korak stran od teh slabih praks, zaveza na najvišjem nivoju, dogovor, ki se ga držimo za naše vnuke. Kot pri jedrskem orožju. Seveda to velja le za odrasle, malčki se dogovorov redko držijo ali jih zelo hitro pozabijo. Jeza in frustracija staršev, mogoče celo povišan ton ali pa simbolično šeškanje z stiskom rok sta povsem razumljiva.

***

Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.

Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.

In Borut Tavčar, novinar Dela.