Zmanjševanje emisij in učinkovitost je za industrijo nujno

V Sloveniji vložke skoraj izničijo obremenitve energentov.

Objavljeno
27. november 2015 16.43
Borut Tavčar
Borut Tavčar

V Parizu se v ponedeljek začne že 21. vrh Združenih narodov o podnebnih spremembah, kjer naj bi končno dosegli svetovni sporazum o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. Po poročilu urada ZN za zmanjšanje tveganja nesreč (UNISDR) so poplave, nevihte in drugi ekstremni vremenski pojavi od leta 1995 ubili 606.000 ljudi, dodatnih 4,1 milijarde ljudi je bilo poškodovanih, ostalo brez domov ali pa so potrebovali nujno pomoč. Škode se povečujejo, zato je uspeh vrha v Parizu nujen. Preverili smo, kako na to gledajo v treh kapitalsko intenzivnih panogah.

Projekti za zmanjševanje rabe energije so za Papirnico Vevče in druga podjetja iz panoge stalnica že od nastanka podjetja. Enako velja za emisije, saj sta obe področji tesno povezani. »Finančni učinki takih projektov pa so glede na vložek vse manjši, ker jih skoraj popolnoma izničijo različne dodatne obremenitve energentov od trošarin do prispevkov za obnovljive vire energije, energetsko učinkovitost in drugo. Pomoč Evrope skozi državo pri energetski učinkovitosti je v Sloveniji za velika podjetja tako zelo omejena in nerazumno zapletena, da se vedno znova sprašujemo o resnem namenu za spodbujanje vlaganj te vrste. Vse dosedanje dogajanje na energetskem področju v Sloveniji kaže na to, da mora slovenska industrija take subvencije večkratno preplačati skozi energente,« pravi Marko Jagodič, direktor Papirnice Vevče.

               Subvencije preplačujejo s prispevki pri energentih. Foto Roman Šipić



Ne samo zaradi okoljske ozaveščenosti, ampak zato da ostajajo konkurenčni na svetovnem trgu morajo svoje procese in stroške nenehno do skrajnosti racionalizirati. »Papirna panoga je kapitalsko intenzivna, zato je dolgoletno sistematično delo pogoj za razvoj. Ker stroški energentov predstavljajo v našem podjetju približno 12 odstotkov vseh prihodkov, smo že več let pri načrtovanju investicij zelo pozorni na to, da prav vsaka investicija pripomore tudi k izboljšanju energetske učinkovitosti tovarne. Našo pozornost temu poglavju poslovanja kaže tudi to, da smo med prvimi v Sloveniji pridobili certifikat za energetsko učinkovitost EN SIST 50001, pohvalimo pa se lahko tudi z nagrado Werner von Siemens, ki potrjuje, da so naša prizadevanja opažena v strokovnih krogih,« še dodaja Jagodič.

Krožno gospodarjenje

Papirništvo je tudi zgleden primer krožnega gospodarjenja, v katerega se je z novim programom usmerila Slovenija. »Zbiranje starega papirja in zmanjševanje izpustov ogljikovega dioksida ni edino, kar smo pionirsko postavili že pred mnogimi leti. In vedno znova si prizadevamo za boljše rezultate. Stalno investiranje in izboljševanje tehnologij in procesov je temeljni pogoj za nadaljevanje poti. Optimalne dobavne poti so seveda tudi del tega. Potenciale iščemo znotraj naše dejavnosti, a to že dolgo ni več dovolj. Tesno sodelovanje je preraslo obzidja papirnic. Danes smo tesno povezani z našimi kupci, z dobavitelji opreme, surovin, storitev in znotraj dobavne verige iščemo optimum sodelovanja. Papirniško krožno gospodarjenje je tako celo gonilo medpanožnega povezovanja in širjenja krožnega gospodarstva,« poudarja Jagodič.

Tudi skupina Slovenska industrija jekla (Sij) je v zadnjem obdobju sledila razvoju slovenskega energetskega trga in trendom na evropskih trgih ter tako tudi precej znižala stroške energije. »Naše izzive in priložnosti pa vidimo v obvladovanju celotnega življenjskega cikla energije, zato nismo usmerjeni zgolj v optimalno nabavo, ampak tudi v učinkovito rabo energije, uporabo modernih tehnologij pri izrabi primarne energije ter izrabi odpadne toplote,« pravi Denis Mancevič iz Sija.

Ti projekti imajo poleg okoljske komponente tudi opazen finančni učinek, predvsem v obliki prihrankov. »Za vsako strateško investicijo v skupini Sij poleg ekonomskih učinkov vedno poskušamo opredeliti tudi okoljski vpliv v obliki zmanjšanja emisij, znižanja specfične porabe ali spremembe strukture energetskih virov. Težko bi rekli, da ti projekti neposredno omogočajo prodor na trg, gotovo pa zelo pripomorejo k ustvarjanju celotne podobe skupine Sija kot nišnega, vodilnega jeklarja z jasno strategijo trajnostnega razvoja. To velja tako za končne kupce kot tudi finančne partnerje oziroma investitorje,« pojasnjuje Mancevič.

               Odpadna toplota industrije bi lahko grela naselja. Foto Leon Vidic



V proizvodnih družbah skupine Sij imajo sklenjene tudi vse kroge spremljajočih produktov izdelave jekla, ki so se v preteklosti obravnavali kot odpadki, zdaj pa so surovine v lastnih ali zunanjih procesih. Tako so orali ledino na področju jeklarskih žlinder, ki se zdaj uspešno uporabljajo pri izdelavi vrhnjih slojev asfaltov. Njihove škaje pa so tudi v betonskih utežeh pralnih strojev. Takih primerov je še veliko. »Posebno poglavje so vode iz hladilnih sistemov. Poleg tega da so vir za izkoriščanje koristne toplote, naši hladilni sistemi obratujejo v sklenjenih zankah, zato so odvzemi sveže vode vezani samo na izgube v sistemu,« opisuje Mancevič in dodaja, da je skupina Sij na nekako že precej vpeta v krožno ekonomijo, saj kot osnovni vhodni material za proizvodnjo jekla uporablja izključno odpadno železo. Z mrežo lastnih odpadnih centrov, ki so strateško postavljeni v regiji Zahodnega Balkana, Sij zagotavlja oskrbo skoraj tretjine lastnih potreb po izbranem jeklenem odpadu. Kot veliki in učinkoviti porabnik virov energije (tako električne kot zemeljskega plina) in generator toplotne energije, si skupina Sij ves čas prizadeva za še večjo krožno uporabo omenjenih virov.

Zahteve kupcev

»Skrb za okolje je za nas strateško pomembna, zato nenehno izvajamo številne okoljsko-energetsko naravnane ukrepe, ki temeljijo na najsodobnejših tehnologijah in lastnem znanju. Tako smo v zadnjih nekaj letih energetsko in okoljsko posodobili talilne objekte, izvedli projekte izkoriščanja odpadne toplote, posodobili čistilne naprave in nadgradili strojni park. Tako smo v enoti namiznega stekla znižali porabo vode za 55 odstotkov, emisije dušikovih oksidov za 75 odstotkov ter izpuste prašnih delcev in emisije ogljikovega dioksida za 35 odstotkov. V enoti embalažnega stekla smo ob povečanju proizvodnih zmogljivosti zmanjšali porabo specifične energije za 16 odstotkov, emisije dušikovih oksidov za 25 odstotkov, emisije prahu za 30 odstotkov ter izpuste ogljikovega dioksida za 10 odstotkov in porabo mestne vode za 30 odstotkov. Finančni učinki so tako zaznani predvsem pri nižji porabi energentov. Trajnostna naravnanost je eden glavnih pogojev za prodajo najzahtevnejšim kupcem na svetu, ki se jim zdi pomembno upoštevanje principov trajnosti v proizvodnji,« pravi Andrej Božič, generalni direktor Steklarne Hrastnik.

Kakšna naj bo usmeritev države

»V jeklarski industriji vidimo zelo velik potencial v ponovni uporabi odpadne toplote bodisi za proizvodnjo električne energije bodisi za daljinsko ogrevanje. Slovenske jeklarne so ob mestih ali pa v mestih, zato pričakujemo, da bo industrijska odpadna toplota v prihodnjih letih postala dopolnilni ali v določenih primerih celo primarni vir za daljinsko ogrevanje v teh mestih. Podali smo že pobudo k novemu energetskemu konceptu Slovenije, kjer predlagamo, da se odpadna industrijska toplota za ogrevanje mest obravnava kot primarni vir v daljinski energetiki. Vsekakor pa bi morala država bolj spodbujati učinkovito rabo energije ter šele potem razvoj zelenih tehnologij,« meni Mancevič.

»Slovenija potrebuje jasno strategijo, ki pa mora biti znana vsem. Vedeti moramo, kaj želimo v Sloveniji imeti in kako to uresničiti. Da pa bomo to lahko uresničili, je potrebna usklajenost med ministrstvi. Papirna in papirnopredelovalna panoga je v Sloveniji prisotna in tradicionalno zelena. Zato si zasluži več posluha pri razvoju novih do okolja prijaznih materialov v strategiji pametne specializacije,« meni Jagodič in dodaja: »Slovenija mora biti konkurenčna. V vseh športih hočemo biti na vrhu. IMD-lestvica konkurenčnosti pa državo Slovenijo postavlja na 49. mesto. Je treba še kaj dodati?«.

              Država naj sprejme olajšave za trajnostne ukrepe v podjetjih. Foto Jože Suhadolnik



»Potrebne so olajšave za podjetja, ki so trajnostno naravnana. Financirati je treba uporabne projekte iz prakse. Seveda podpiramo tudi financiranje raziskovalnih dejavnosti, vendar le v povezavi z uporabnostjo v podjetjih,« meni Božič, ki bi tudi sprejel obdavčitev onesnaževanja namesto obdavčenja dela. »Obdavčitev mora biti korektna in strokovno podprta. V našem podjetju uporabljamo najboljše razpoložljive tehnike. Obdavčitev bi morala biti temu primerna. Absolutno pa ne zagovarjamo obdavčitev, ki bi bile nad stanjem tehnike,« pravi Božič.

Zeleno še ni pred ceno

»Po naših zaznavanjih se učinki še ne kažejo, oziroma se spremembe dogajajo bistveno prepočasi. Najnižja cena je še vedno glavno merilo izbire. Doslej še nobena zelena reforma ni prinesla zadovoljivih učinkov,« pravi Jagodič. Božič nasprotno pravi, da zahteve partnerjev iz tujine že vključujejo odnos do okolja, učinkovito rabo energije, rabo obnovljivih virov, urejenost, odnos do lokalnega okolja in podobno. »V Sloveniji je takšen odnos še v povojih,« priznava tudi Božič. »Znamka zeleno v industrijskem svetu pomeni predvsem odgovornost podjetja do družbe in okolja, v katerem deluje, ter potrjuje njegovo dolgoročno usmerjenost. Ne moremo pa trditi, da pomembnost znamke zeleno presega pomembnost cene,« meni Mancevič.