Tiskane izdaje
Ljubljana - Slovenija je od leta 1995 status begunca po ženevski konvenciji priznala 380 ljudem, kar je le peščica od vseh, ki so zaprosili za mednarodno zaščito pri nas. Večina med njimi niti ni bila zavrnjena, temveč so postopke ustavili, ker jih ni bilo več v Sloveniji.
V zadnjih letih med prosilci za azil prevladujejo državljani Sirije in Afganistana, pred tem pa je večina prihajala iz območij nekdanje Jugoslavije, zlasti Srbije in Kosova.
Kakšen je azilni postopek pri nas? Tujec mora ob stiku s policijo izraziti namero po prošnji za mednarodno zaščito - za to je dovolj, če izreče besedo azil. To se zgodi bodisi na meji, pogosto pa tudi kje drugje, kjer policija najde tujce, ki so ilegalno vstopili v državo. Po tem policija tujca odpelje v azilni dom, kjer steče postopek, v navzočnosti prevajalca, ki govori jezik, ki ga prosilec razume.
Po zakonu o mednarodni zaščiti se status begunca prizna osebi, ki utemeljeno in verodostojno dokaže, da je v matični državi ogrožena zaradi vere, rase, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Slovenija pa lahko tujcu da tudi subsidiarno zaščito - ta se prizna človeku, ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, vendar izkaže, da bi mu bila ob vrnitvi v domovino povzročena resna škoda ali bi bila tam njegovo življenje ogroženo zaradi oboroženih spopadov. Poenostavljeno povedano - status begunca dobi, kdor dokaže, da je preganjan kot posameznik, subsidiarne zaščite pa tisti, ki prihajajo iz vojnih območij, načeloma le za čas, dokler traja konflikt.
Od dne, ko nekdo vloži prošnjo, do tega, da dočaka odgovor, pa lahko mine več mesecev. Med tem je prosilec za azil praviloma nastanjen v azilnem domu, kjer ima osnovno oskrbo in se lahko prosto giblje po državi. Ima pravico tudi do osnovne zdravstvene oskrbe in žepnine, ki zdaj znaša 18 evrov na mesec.
Postopki, pri katerih si lahko pomaga s svetovalcem za begunce, se včasih zavlečejo tudi zato, ker morajo pristojni preverjati identiteto prosilca - mnogi pridejo tudi brez dokumentov - in druge navedbe, s katerimi je utemeljil prošnjo. Če je odgovor na vlogo negativen, se prosilec lahko nanj pritoži, in sicer najprej na upravno, potem pa še na vrhovno sodišče, pri čemer je upravičen do brezplačne pravne pomoči. Nekateri se potem, s pomočjo izkušenih pravnikov, obrnejo še na ustavno sodišče.
Ob podaji vloge prosilcu odvzamejo prstne odtise za preverjanje v bazi Eurodac. Če se izkaže, da je že prej za azil zaprosil v kateri drugi članici EU, ga slovenske oblasti tja vrnejo, da se postopek dokonča. To določa - po mnenju mnogih »zloglasna« - Dublinska uredba, po kateri mora vstopna članica EU proceduro izvesti do konca.
Po podatkih ministrstva za notranje zadeve, je v zadnjih 20 letih 210 ljudi dobilo status begunca, 89 azil iz humanitarnih razlogov in 81 subsidiarno zaščito. Veljaven status ima še 245 oseb. Nekateri so vmes že izpolnili pogoje za državljanstvo, nekateri pa so tudi odšli v drugam v EU. Posameznik, ki mu država prizna mednarodno zaščito, je po pravicah praktično izenačen z državljani, a v nevladnih organizacijah opozarjajo, da bi mnogi potrebovali več podpore, da bi se vključili v družbo.
