Tiskane izdaje
Ob valu beguncev, s katerim se zadnje tedne in mesece ukvarjajo evropske države, je v javnosti pogosto vtis, da vsi, ki bežijo pred vojnami ali iščejo boljše življenje, hočejo priti na staro celino. Statistike tem občutkom ne pritrjujejo. Kar 86 odstotkov beguncev gostijo države v razvoju.
Skoraj 60 milijonov ljudi je bilo, po statistikah iz decembra 2014, zaradi vojn, nasilja in brezvladja prisiljenih zapustiti svoje domove. Preračunano to pomeni kar 42.500 na dan.
Po podatkih Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) je 38 milijonov med njimi notranje razseljenih oseb, torej so zatočišče posikali v drugih delih svoje domovine, od 19,5 milijona beguncev, ki so prestopili meje, pa se jih je največ zateklo v Turčijo, kjer jih je bilo konec leta 2014 1,59 milijona. Na drugem mestu med gostiteljicami je Pakistan z 1,51 milijona, na tretjem Libanon, kamor je pribežalo 1,15 milijona ljudi. Libanon je tudi država, kjer je delež beguncev največji v primerjavi s številom prebivalstva − na tisoč ljudi, ki so danes v državi, jih je 232 pribežnikov.
Seznam največjih gostiteljic nadaljujejo Iran, kjer je 982.000 beguncev, Etiopija (659.500) in Jordanija (654.100). Te številke precej ovržejo splošno razširjeno prepričanje o tem, da ljudje bežijo v premožne predele sveta − kar 86 odstotkov beguncev, konkretno 12,4 milijona, je danes v državah v razvoju. Še več, najmanj razvite države so dale zatočišče 3,6 milijona ljudem oziroma 25 odstotkom vseh beguncev. Več kot 5,9 milijona, ki jih je zbežalo iz svojih domovin, oziroma 42 odstotkov vseh biva v državah, kjer je BDP na posameznika manj kot 5000 ameriških dolarjev. Za oris − v Sloveniji je nekaj več kot 29.000 dolarjev, v Nemčiji skoraj 45.000.
Rusija prva po prošnjah
Lani je bil dosežen še en neslaven rekord − kar 1,7 milijona ljudi je uradno zaprosilo za mednarodno zaščito, torej za status begunca po ženevski konvenciji. Največje število prošenj je sprejela Rusija, in sicer 274.000, kar 98 odstotkov so jih vložili Ukrajinci, sledile so Nemčija (173.000), ZDA (121.200) in Turčija (87.800).
Več kot 53 odstotkov vseh beguncev lani je izviralo iz treh držav: Sirije (3,88 milijona), Afganistana (2,59 milijona) in Somalije (1,11 milijona). Palestinski begunci, ki jih je 5,1 milijona, v te statistike niso všteti.
Številna afriška krizna žarišča so v beg pognala ogromne množice, večinoma v že tako obubožane sosednje države. Na primer, 420.000 Somalcev živi v Keniji, po 250.000 pa v Etiopiji in v Jemnu. Iz Nigerije je uradno zabeleženih 170.000 beguncev, a je hkrati skoraj 1,4 milijona notranje razseljenih. Oboroženi spopadi, kršenje človekovih pravic in nasilje je iz svojih domov pregnalo na sto tisoče tudi v Južnem Sudanu (skoraj 800.000), Centralnoafriški republiki, Eritreji in Kongu. Iz zadnjih treh je zbežalo po približno pol milijona ljudi v sosednje države.
Na zgodovinski neslavni »črni listi« 20 držav izvora beguncev so že od leta 1980 stalno tri države: Afganistan, Irak in Vietnam. Nastala je leta 1995 in takoj se jim je pridružila še Eritreja, ki se je osamosvojila od Etiopije. Vsaj 20 od zadnjih 35 let so bile na njej še Angola, Sudan, Kongo, Burundi, Somalija in Ruanda.
10 milijonov brez državljanstva
Pri UNHCR opozarjajo na še eno pogosto prezrto kategorijo − ocenjujejo, da je vsaj deset milijonov ljudi na svetu brez državljanstva, torej tudi brez dokumentov in osnovnih pravic.
Med njimi je, na primer, zelo številna muslimanska skupnost Rohingja, ki živi v predelu Rakhine, a je burmanska vlada ne priznava kot etnično manjšino v svoji državi, temveč jih obravnava kot begunce iz Bangladeša. Skupnost Rohingja, ki šteje med 800.000 in 1,1 milijona ljudi, številni avtorji opisujejo kot najbolj preganjane na svetu. Od leta 2012 jih je več kot 100.000 zapustilo Burmo, skoraj tretjina se je zatekla v Bangladeš. Njihova stiska je pozornost mednarodne skupnosti pritegnila letos spomladi, ko je v obdobju dveh mesecev približno 25.000 pripadnikov skupnosti Rohingja v čolnih poskušalo priti do Indonezije, Malezije, Tajske in Filipinov. Nekaterim je uspelo, v začetku maja pa so vse države jugovzhodne Azije zavračale njihov sprejem in je bilo na desetine ljudi v čolnih po več tednov prepuščenih morju.
Zaradi nesprejemanja ljudi iz čolnov so se sicer v zadnjih letih večkrat kritike usule tudi na »obljubljeno deželo« v Pacifiku, Avstralijo, ki je na dveh otokih, Nauru in Papui Novi Gvineji, postavila taborišča, kjer prosilci za azil, večinoma iz Afganistana, Šri Lanke, Iraka, Irana in Burme, v slabih razmerah čakajo na obravnavo po več mesecev.
